Oktober 2016 | Izginuli majevski imperij

Besedilo: Erik Vance
Fotografije: David Coventry

Starodavno mesto Holmul danes na pogled ni nič več posebnega. Naključnemu opazovalcu bi se zdelo, da gleda zgolj niz strmih, z gozdom poraslih gričev sredi džungle na severu Gvatemale, v bližini meje z Mehiko. Gozd v Peténski kotlini je gost in topel, a bolj suh, kot bi si mislili. In tihoten, če ne štejemo cvrčanja škržatov in občasnega tuleža vriskačev.

Natančnejši pogled pa bi opazovalcu nemara razkril, da so griči večinoma razporejeni v mogočne kroge. In če bi pogledal še natančneje, bi odkril, da so deli teh gričev iz rezanega kamna in so v nekatere od njih s strani izdolbeni rovi. V resnici to sploh niso griči, temveč starodavne piramide, ki so že vse od zatona majevske civilizacije pred tisoč leti na milost in nemilost prepuščene zobu časa. Tu, na tem kraju, je bila v majevski klasični dobi (250–900 n. š.) cvetoča naselbina. To je bilo obdobje, ko sta po vsej današnji Srednji Ameriki in na jugu Mehike uspevali pisava in kultura, a tudi obdobje političnih prevratov: vojskujoči se mestni državi sta bili zapleteni v večletno vojno in sta se dajali za prevlado. Za kratek čas je ena od njiju prevladala in se v vsej majevski zgodovini še najbolj približala položaju veledržave, imperija.

01-dodatna1.jpg

Vladali so ji “kačji” kralji iz rodbine Kaanul, za katere še do pred nekaj desetletji ni vedel nihče. Arheologi na podlagi tistega, kar so odkrili na najdiščih okrog te mestne države, pa tudi samega Holmula, zdaj po delcih sestavljajo zgodbo o njih. Holmul ni ne tako veliko ne tako sloveče najdišče kakor bližnji Tikal in arheologi se vse do prihoda Francisca Estrada-Bellija leta 2000 večinoma niso menili zanj. Ta v Italiji rojeni Gvatemalec ni prišel iskat nič velikega, kot so tablice z napisi ali razkošni grobovi – oprezal je zgolj za kakim namigom na majevske korenine. Ena prvih stvari, ki jih je našel, je bilo poslopje, nekaj kilometrov oddaljeno od domnevno osrednje skupine holmulskih piramid. V njem so bile stenske poslikave, ki so upodabljale vojake na romanju v oddaljen kraj. Nenavadno je bilo, da so bili deli slikarije uničeni, očitno so jih razdejali sami Maji, kot bi hoteli zbrisati upodobljeni zgodovinski dogodek.

Estrada-Belli je v upanju, da bo ugotovil, čemu, izkopal rov v več bližnjih piramid. Stari Mezoameričani so gradili piramide postopoma, drugo vrh druge, da so bile kot ruske babuške. Ko so Holmulčani dodali novo raven, so spodnjo ohranili. Raziskovalci so lahko izkopali rov vanjo in poprejšnja pozidava se jim je razkrila domala taka, kot je bila, ko so jo Maji opustili. Leta 2013 je Estrada-Belli s svojo skupino po nekdanjem stopnišču, ki je vodilo do vhoda v obredno poslopje, prišel v eno izmed večjih piramid. Nad vhodom v starodavno grobnico so odkrili sijajno ohranjen osem metrov dolg friz. Štukaturni frizi so zelo redki in krhki. Ta je upodabljal tri može, med njimi holmulskega kralja, ki se je, ovit z orjaškima pernatima kačama in obdan s podzemeljskimi bitji, dvigal iz ust čudnih pošasti. Umetnina je bila značilno prepoznavna in osupljivo živa. Ko si jo je Estrada-Belli ogledoval, je pri dnu opazil niz vklesanin.

01-dodatna2.jpg

Počenil je in zagledal več znakov ali glifov, seznam holmuskih kraljev. Skoraj v sredini je bil glif, za katerega je takoj vedel, da bo najbolj navdušujoče odkritje njegovega življenja: režeča se kača. “Med različnimi glifi sem uzrl (ime) Kaanul,” je dejal. “Pred tem smo bili brezimni; Holmul je bil brezimen. Potem pa smo se na lepem znašli sredi najvznemirljivejšega dela majevske zgodovine.” ZGODBA O ODKRITJU Kaanul ali Kač in njihovem prizadevanju, da bi ustvarili mogočno državo, se začenja v Tikalu, mestu njihovih najbolj osovraženih nasprotnikov. Tikal je stoletja gospodoval majevskemu nižavju in od 50. let minulega stoletja tudi majevski arheologiji. To razvejeno mesto je imelo nekdaj skoraj 60.000 prebivalcev in njegova elegantna poslopja niso leta 750 n. š. obiskovalcev nedvomno nič manj osupljala, kakor danes osupljajo turiste.

Tam je tudi na stotine čudovito izklesanih kamnitih plošč, ki spominjajo na nagrobnike. To so tako imenovane stele. Znanstveniki so iz napisov na njih rekonstruirali tikalsko zgodovino vse do zatona v 9. stoletju. Le ena nenavadna vrzel je ostala – približno od leta 560 do 690. Iz tega obdobja ni izklesanih stel in tudi le malokaj drugega so postavili. Arheologe je ta 130 let trajajoči premor zbegal in poimenovali so ga tikalski zev ter ga označili za skrivnost starodavnih Majev. V 60. letih minulega stoletja so začeli to vrzel zapolnjevati, ko so tu in tam na različnih klasičnih najdiščih našli nenavaden glif – kačjo glavo s klovnovskim nasmehom, obdano z oznakami, povezanimi s kraljevsko rodbino. Leta 1973 je arheologinja Joyce Marcus ugotovila, da gre za simbolni glif – izraze za ime mesta ali vladarski naziv – ki je rabil kot nekakšen grb. Spraševala se je, ali ni morda kako povezan s tikalskim zevom.

Kaj če je mesto zavzela neznana vojska? V peténski džungli je v sušnem obdobju vroče in rastlinje je ožgano od sonca, v deževnem obdobju pa je domala neprehodno. Mrgoli strupenih rastlin in žuželk ter oboroženih tihotapcev mamil. Kljub temu je Marcusova mesece in mesece raziskovala v njej, obiskovala je razvaline in zbirala fotografije glifov. Kamorkoli je šla, je opazila namige na režečo se kačo, zlasti v okolici starodavnega mesta Calakmul v zdajšnji Mehiki, v bližini južne meje te države.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.