Oktober 2016 | Novi Evropejci

Besedilo: Robert Kunzig
Fotografije: Robin Hammond

Lani je v Evropo prišlo več kot milijon beguncev, številni so pribežali pred vojno v Siriji, Afganistanu in Iraku. Letos je prispelo še več sto tisoč novih. Najnovejši val priseljevanja burka evropske politične razmere, preizkuša strpnost celine in izziva kulturne identitete evropskih držav. Portreti v tej galeriji ponazarjajo dolgo in zapleteno zgodovino priseljevanja. Alžirci so prihajali v Francijo, ko je bila njihova domovina francoska kolonija, največ med vojno za neodvisnost v letih 1954–1962. Na Švedsko je od 90. let minulega stoletja pribežalo in se tam ustalilo približno 40.000 Somalcev. Med tremi milijoni Južnoazijcev, ki so se v Veliko Britanijo priselili iz nekdanjih britanskih kolonij, so tudi Indijci. V Nemčiji živi približno prav toliko Turkov. V 60. in 70. letih minulega stoletja so prišli na začasno delo – a so ostali in si ustvarili družine.

Če si Evropejec in še posebej Nemec, že leto dni doživljaš vznemirljivo javno razpravo o tem, kaj pomeni ta identiteta – in kako se ljudje, ki so se rodili drugje, skladajo z njo. Konec avgusta lani se je napetost zaradi priliva beguncev z Bližnjega vzhoda skrajno zaostrila. V Avstriji so v tovornjaku našli mrtvih 71 ljudi, ki so jih tihotapci pustili na cedilu. Neonacistični huligani so pred zavetiščem v Heidenauu v bližini Dresdna napadli policiste. Ko je nemška kanclerka Angela Merkel obiskala zavetišče, da bi izrazila podporo beguncem, so jo besni demonstranti pozdravili z vpitjem: “Mi smo tvoj narod!” Obkladali so jo z “vlačugo”, “zabito lajdro” in “Volksverräterin” – “narodno izdajalko”, izrazom iz časov nacizma. Pet dni pozneje, 31. avgusta, je imela Merklova v Berlinu vsakoletno poletno tiskovno konferenco. Prav tedaj so v Budimpešti sirski begunci napolnili vlake, namenjene v Nemčijo. Tudi takrat je bila neomajna kot vselej. Dejala je, da njena vlada za leto 2015 napoveduje prihod 800.000 beguncev. (Nazadnje jih je bilo več kot milijon.)

Novinarje je opomnila, da nemška ustava jamči pravico do političnega azila in da prvi člen pravi: “Človeško dostojanstvo je nedotakljivo.” Zares, veliko več Nemcev je to zavezo spoštovalo in pomagalo beguncem, kot pa metalo kamenje in obkladalo z žaljivkami. “Nemčija je močna država,” je dejala Merklova. “Toliko smo dosegli. Tudi temu bomo kos!” Morda bo imela te besede – “Wir schaffen das!” – nekoč izpisane na nagrobniku. Medtem pa so pripomogle, da je Nemčija postala oder, na katerem poteka najbolj napeta svetovna drama. Desetletja se migracije po svetu povečujejo hitreje kot naravni prirastek. Po podatkih OZN je bilo leta 2015 po svetu 244 milijonov imigrantov – ljudi, ki prebivajo v državi, ki ni njihova rodna dežela. Beguncev, pregnanih iz domovine – 21 milijonov jih je – še nikoli po drugi svetovni vojni ni bilo toliko. Strokovnjaki pričakujejo, da jih bo zaradi podnebnih sprememb še več – zaradi pogoste suše in vedno višje gladine morij; nekateri menijo, da je tudi to že prispevalo k sirski državljanski vojni, ki je sprožila zdajšnji eksodus v Evropo. Begunci trumoma prihajajo na to celino, ki je po drugi svetovni vojni postala dom tretjini svetovnih priseljencev. V glavnih evropskih državah, ki so nekoč pošiljale množice svojih državljanov v ZDA, je zdaj število prebivalcev, rojenih v tujini, primerljivo s tistim v ZDA.

Toda tej stvarnosti so se prilagodile samo nekatere evropske glave in še manj evropskih src. Celo v ZDA, ki jih je John F. Kennedy poimenoval “država priseljencev”, priseljevanje buri duhove – in jih je vedno. V 50. letih 18. stoletja je Benjamina Franklina skrbelo, da se v Pensilvanijo priseljuje preveč Nemcev. Dejal je, da so “temne polti”. Nemci imajo izraz za to, kar je plašilo Benjamina Franklina: Überfremdung ali “potujčevanje”, pretiran priliv tujcev. Gre za strah, da domovina ne bo več prepoznavna, če bo v njej preveč tujcev, ki bodo govorili svoje čudne jezike in se čudno vedli. Večina, če smo čisto iskreni, si lahko to čustvo vsaj zamisli. V Nemčiji se je zadnje leto vidno razplamtelo. V Dresdnu in Erfurtu so desničarski govorniki na protestih nastopali z baklami in ognjevito retoriko. Bilo je na stotine napadov na begunska zavetišča, od katerih jih je večina še vedno prazna – samo nekaj dni pred tiskovno konferenco Merklove so pijani nasilneži vrgli molotovko v otroško sobo v zavetišču v Salzhemmendorfu v bližini Hannovra. Tišje, a zato nič manj vidno na ozadju nemške zgodovine, pa je bilo prhutanje prijaznejših angelcev.

Nemci so pred tri četrt stoletja pošiljali vlake, polne Judov, v koncentracijska taborišča na vzhodu; zdaj na münchenski železniški postaji pričakajo vlake z muslimanskimi begunci z živežem, vodo, plišastimi živalcami in nasmehi. Na nekem nemškem podkastu, ki sem ga začel spremljati jeseni, sem slišal, kako je novinarka Die Zeita poslušalcem rekla, da ni nič napak, če se počutijo “omamljene” od zadovoljstva nad to spremembo. Nakar je neki drug novinar pripomnil: “Sledil pa bo maček.” “Evropska unija je trenutno zelo, zelo krhka,” mi je aprila dejal Michael Roth, nemški zvezni minister za Evropo. “Upam, da se ljudje tega zavedajo.” Glavni razlog za to krhkost je velik priliv beguncev hkrati z nezmožnostjo Nemčije, da bi preostanek celine prepričala, naj sledi njenemu širokosrčnemu zgledu – 23. junija, ko so Britanci na referendumu izglasovali izstop iz EU, se je tega zavedel ves svet.

Begunci niso bili neposreden vzrok za to – Britanija jih je sprejela komaj kaj – a raziskave javnega mnenja so pokazale, da je bil poglavitni vzgib za izglasovanje “brexita” želja po zmanjšanju priseljevanja, iz EU in širše. To, kar se je zgodilo v Veliki Britaniji, in vse hujše nasprotovanje priseljevanju tudi v drugih državah samo še povečuje tveganje ob dogajanju v Nemčiji. Ali lahko Nemci res prerastejo obremenjujočo preteklost in razvijejo Willkommenskultur – kulturo, ki odprtih rok sprejema druge? Če je to mogoče, potem je na svetu, ki je vedno bolj preplavljen z imigranti in ksenofobi, vendarle še upanje za vse nas.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.