Oktober 2016 | Prihaja val

Besedilo: Cynthia Gorney
Fotografije: David Guttenfelder

Skoraj 1300 kilometrov dolg otok smo zagledali v ponedeljek, tik po sončnem vzhodu. Na obzorju je najprej za hip zamigetalo, nato smo na rožnatem nebu opazili obrise hribov, nazadnje pa še slemena streh. Izbočeno obliko, morda kupolo. Televizijske ekipe so zapolnile zgornjo ladijsko palubo, drugi smo se nagnetli ob ograji na palubi niže. Zdaj smo že razločili Malecón, utrjeno nabrežje in sprehajališče, ki ga ljudje uporabljajo kot nekakšno skupno verando, kamor se odpravijo, ko so potrebni svežega zraka ali se želijo umakniti iz gospodinjstev s preveč člani.

Malecón je ob toplih večerih vedno poln Kubancev, a tokrat je bilo drugače – ob devetih zjutraj so se tam gnetli ljudje, v zrak so dvigovali zastave, ki so jih prinesli s seboj, mahali in celo vzklikali. Nobeden od nas na ladji ni vedel, kaj nas pravzaprav čaka. Ko smo v nedeljo popoldne izpluli iz Miamija, smo ugibali, ali bi utegnila prva ameriška turistična ladja, ki se bo po skoraj štirih desetletjih zasidrala ob kubanski obali, nemara podžgati proticastrovske nemire. Ko smo se nato v Havani prebili v mestni potniški terminal, je bilo praznovanje tako živahno, da sva si morali z uslužbenko menjalnice, ki je sedela v kabini, kriče izmenjevati stavke v španščini skozi stekleno pregrado. Jaz: “JE TUKAJ ZMERAJ TAKO GLASNO?” Uslužbenka: “KAJ?” Jaz: “BOBNI, GLASBA, PLESALCI? ALI TAKO POZDRAVLJAJO VSE LADJE?” Uslužbenka: “KAJ?” Predme je potisnila pero in na zadnjo stran računa sem napisala: “JE TO POSEBEJ ZA AMERIČANE?” Prikimala je, se obžalujoče nasmehnila in zavila z očmi.

04-dodatna1.jpg

Dekleta v skupinah plesalk so nosila visoke pete in kopalke z motivom kubanske zastave, v laseh so imela velike srebrne zvezde. Videli smo, kako sta se dve od njih privili ob potnika v kratkih hlačah, ki se je pravkar izkrcaval, ter pri tem kar sijali od navdušenja in se nastavljali pogledom. Nekaj je spreletelo obraz uslužbenke – mislim, da je bil odpor – nato je povesila pogled in naprej štela pese. Vedela sem, da se bodo fotografije havanskih lepotic, odetih v narodne barve, ki so jih prisotni snemali z mobilnimi telefoni, razširile izjemno hitro in da bodo povzročile težave. “DAJ, USEDI SE MED NAJU, amiga,” sta me povabila Javier in Lydia. Živita v razpadajoči zgradbi nedaleč od terminala; Lydia je pri poročilih toliko slišala o histórico prihodu ladje, da sta jo prišla kar sama pogledat.

S sabo sta prinesla navitek ribiške vrvice in nekaj koščkov morskih rakcev za vabo, zdaj pa sta drug ob drugem sedela na nabrežju, na katerem se je kar trlo ljudi, namakala trnek v vodo in strmela v zasidrano ladjo. Nekoliko sta se premaknila, da sta naredila prostor zame. S kraja, kjer smo sedeli, se mi je zazdelo, da na vsem havanskem obrežju ni večjega objekta od te ladje. Nad vodno gladino smo prešteli kar devet vrst zastekljenih oken (s fotografom Davidom Guttenfelderjem sva imela za teden na ladji najeto vsak svojo kabino, nekje v tretjem nadstropju) in pomislila sem, da je moral biti bleščeče beli ladijski trup s kubanskega zornega kota videti kot orjaški reklamni pano, ki oznanja: Prihajajo Američani! Pripravite se! Po svoje je bilo vse v zvezi s tem prvim potovanjem iz Miamija na Kubo – vse, čemur bilahko rekli histórico – v vizualnih učinkih in pričakovanju tistega, kar bo sledilo. Ladje za križarjenje na Kubi niso nič novega; orjaški plavajoči hoteli, ki plujejo pod zastavami drugih držav, prihajajo že desetletja. Pravzaprav turizem kot tak na Kubi ni nič novega. Potem ko je Sovjetska zveza razpadla, nehala pošiljati gospodarsko pomoč in s tem sprožila neizprosno depresijo, so državna ministrstva odobrila gradnjo več obmorskih letovišč, ki so postala priljubljena med Kanadčani in Evropejci.

04-dodatna2.jpg

Čeprav ameriški embargo državljanom ZDA še vedno prepoveduje potovanja na Kubo, namenjena “turistični dejavnosti”, kakor temu pravijo na finančnem ministrstvu, so Američani začeli bolj množično prihajati pred približno petimi leti. Že celo preden so ZDA decembra 2014 uradno sporočile, da bodo ponovno navezale diplomatske stike, je Obamova vlada dovoljevala posamezne izlete, tako imenovana “izobraževalna potovanja za spodbujanje medčloveških stikov” (people-to-people). Ta posebna oblika potovanj, značilna prav za Kubo, se razvija še danes. Niste mogli torej vse dni poležavati na plaži s koktajlom z rumom v roki, pač pa ste lahko obiskali šolo, v kateri se učijo igrati violino otroci barmana, ki meša koktajle z rumom. Nato je ameriška vlada marca letos objavila, da lahko gredo Američani na potovanje, namenjeno spodbujanju medčloveških stikov, tudi v lastni režiji, če podpišejo izjavo pod prisego, v kateri se zavežejo, da bodo spoštovali pravila embarga.

Manj kot teden pozneje je ameriška hotelska veriga Starwood Hotels and Resorts že napovedala, da bo prevzela tri kubanske hotele – to je bil začetek “odpiranja luksuznega tržišča v Havani”, kot je povedal predstavnik družbe. Prvi redni poleti na Kubo so se začeli konec avgusta. A že pred tem so bili čarterski poleti s Floride tako pogosti, da se je kubanski Cienfuegos na tablah z odhodi na mednarodnem letališču v Miamiju redno uvrščal med Chicago in Cincinnati. Cienfuegos pa sploh ni eno največjih mest na Kubi. Danes ima mednarodno letališče in terminal za ladje za križarjenje, Adonia pa je tam naredila drugi postanek od treh, ki jih je imela med plovbo okrog otoka. Z Davidom sva tako ves teden spremljala potnike, ki so se izkrcavali in spet vkrcavali. Sedemsto turistov naenkrat je veliko, če človek pomisli, da jih je treba voditi po manjšem mestu, kakršno je Cienfuegos, zato si je koristno zapomniti pot, kakor mi je – svoji novi jenkijevski znanki – pomenljivo namignil Javier in me pri tem dregnil s komolcem. Dodal je še, da je prepričan, da bo njegova domovina kos prihajajočemu cunamiju.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.