November 2016 | Čudežnih osem

Besedilo: Olivia Judson
Fotografije: David Liittschwager

Sedite na morskem dnu nedaleč od obale indonezijskega otoka Lembeh. Morje ni globoko – kakih pet metrov – in svetlobe je več kot dovolj. Voda je topla, kot v takšnem tropskem okolju tudi pričakujete. Z vseh stani vas obdaja rahlo vzvalovan temno siv pesek, ki ga ponekod prekriva nekakšna zelenkasta usedlina. Med raziskovanjem okolice opazite polžjo hišico. Čokata je, iz nje izrašča šest močnih bodic. Morda je polž še v njej. Ali pa je njen prvotni lastnik že davno preminul in hišico naseljuje rak samotarec. Radovedni jo obrnete. Vrsta priseskov. Par oči. Hobotnica. Natančneje, pripadnica vrste Amphioctopus marginatus, ki ji pravijo tudi kokosova hobotnica.

Spreminjanje DNK

Tako so jo poimenovali zaradi navade, da se skriva v odpadnih lupinah kokosovih orehov (včasih jih kaka hobotnica te vrste celo nosi naokrog kot priročno zaklonišče). Vendar je v resnici uporabna vsaka velika prazna lupina – tudi denimo polžja hišica. Hobotnica z nekaj priseski drži polovici školjčne lupine. Ko jo opazujete, ju odvrže in se nekoliko privzdigne. Videti je, kakor da tehta položaj. Nepremično obmirujete. Čez hip prileze iz hišice. Trup je dolg kot vaš palec, lovke približno trikrat toliko. Na pesku se obarva temno sivo in se zlije z okolico. Se odpravlja proč? Ne. Nekaj lovk iztegne po pesku in z drugimi prime polžjo hišico. Z enim samim gibom jo prevrne in zleze vanjo. Ker je ne želite več nadlegovati, že nameravate odplavati proč, ko opazite neznaten gib. Živalca je izbrizgala curek vode in z njim očistila pesek izpod roba hišice. Med hišico in morskim dnom je zdaj ozka reža.

V njej se pojavijo oči. Z masko se ji približate in za hip se spogledata. Od vseh nevretenčarjev – živali brez hrbtenice – so nam prav hobotnice najbolj podobne. Deloma tudi zato, ker nam vrnejo pogled, kot bi nas presojale. (Po tem se razlikujejo tudi od številnih vretenčarjev – pri večini rib nimamo občutka, da strmijo v nas.) Glavni razlog pa je njihova spretnost. Osem lovk je opremljenih s stotinami priseskov; to jim omogoča ravnanje s predmeti – sposobne so, denimo, razpreti živo školjko, razstaviti sistem za filtriranje v akvariju ali odviti pokrov kozarca. Po tem se ločijo od sesalcev, kakršni so delfini, ki so kljub nesporni inteligenci zaradi telesne zgradbe gibalno omejeni in ne bi ničesar zlahka odvili. Hkrati so nam hobotnice tuje kakor zunajzemeljska bitja iz najbolj skritih kotičkov domišljije. Za začetek imajo tri srca in modro kri. Kadar se počutijo ogrožene, izbrizgajo oblak črnila in se izstrelijo v drugo smer. Nimajo kosti. Edina trda dela njihovega telesa sta kljun, podoben papiginemu, in hrustanec, ki obdaja možgane. Zato se brez težav zvlečejo skozi ozke špranje – in so sposobne v Houdinijevem slogu pobegniti iz vsakega akvarija, ki ni prav posebej zasnovan zanje.

Rdeči planet Kliknite na sliko za povečavo.

Ne le da lahko vsakega izmed priseskov premikajo neodvisno od drugih; vsak je tudi opremljen z okušalnimi čutnicami – predstavljajte si, da bi imeli na telesu na stotine jezikov. Njihova koža je posejana s celicami, ki zaznavajo svetlobo. Najbolj nezemeljsko pa je ... – a s tem še malce počakajmo. Najprej spoznajmo še eno hobotnico. STOJITE V MAJHNI pisarni brez oken v Prirodoslovnem muzeju v Londonu. Na mizi, polni dokumentov, pred vami leži kos drobnozrnate kamnine. Za mizo sedi Jakob Vinther, postaven svetlolas in rdečebrad Danec, in proti kamnini kaže s prstom. “Tale reč tukaj je črnilna žleza,” pove strokovnjak za fosile nevretenčarjev z Bristolske univerze v Veliki Britaniji. “Pravzaprav je to barvilo – kemijsko ohranjen melanin.” Nagnete se naprej, da bi si stvar pobliže ogledali. Na kamnu je jasno viden odtis hobotnice. Ni velik: žival je bila dolga morda vsega 25 centimetrov. Vidite obliko plašča – vrečaste strukture, v kateri so bile škrge, srca in drugi življenjsko pomembni organi.
Spreminjanje DNK
Aha, zdaj jo vidite. Tisti temni madež na sredini – to je črnilna žleza. Strnjene lovke mlahavo visijo navzdol, na vsaki so v vrstah nanizani krožci. “Tile mali krogci,” pojasni Vinther, “to pa so priseski.” Fosili hobotnic so redki; živali z mehkimi telesi za seboj navadno ne puščajo sledi. Ta fosil je star približno 90 milijonov let, torej je to ena najstarejših znanih hobotnic. Ko je živela, je do izumrtja dinozavrov manjkalo še 25 milijonov let. “Fosil prihaja z nekega najdišča v Libanonu, kjer najdeš najraznovrstnejše čudovito ohranjene ostanke bitij z mehkimi telesi,” pove Vinther. Piškurji. Mnogoščetinci. Vsi v pradavnini potopljeni v drobnozrnato, kredno blato na dnu davno izginulega morja. Tako kot smo ljudje sesalci, so hobotnice glavonožci. Grški izraz za glavonožce, cephalopoda, ki združuje besedi glava in noga, se nanaša na nenavadno telesno zgradbo: lovke so pritrjene neposredno na eno stran glave, “trup” – vrečasti plašč – je na drugi strani. Glavonožce skupaj s polži in školjkami uvrščamo med mehkužce. Bili so med prvimi plenilci, ki so lovili v pradavnih morjih. Razvili so se pred več kot 500 milijoni let – dolgo preden so se začele razvijati ribe – iz živalice s hišico, ki po obliki spominja na čarovniški klobuk. Če bi lahko odpotovali 450 milijonov let v preteklost, bi bili med najkrvoločnejšimi plenilci v takratnih oceanih prav s hišicami opremljeni glavonožci. Nekateri so bili res velikanski: hišica že davno izumrle vrste Endoceras giganteum je v dolžino verjetno merila več kot pet metrov. Danes živi v svetovnih morjih več kot 750 vrst glavonožcev. Družbo približno 300 vrstam hobotnic delajo najrazličnejši lignji in sipe (ti imajo po deset lovk) in nekaj vrst brodnikov – nenavadnih živali, ki imajo 90 lovk in živijo v hišicah.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.