December 2016 | Na tanki veji

Besedilo: Mel White
Fotografije: Tim Laman

“Včasih se mi zdi, da sem si za preučevanje izbrala nekaj najtežjega na svetu,” mi je dejala Cheryl Knott. Sedela sva pod krošnjami deževnega gozda na zahodnem Borneu, kjer vodi postajo za raziskovanje orangutanov. Ozračje je zapolnjevalo predirno cvrčanje škržatov. Spominjalo je na zvok zobozdravniških svedrov in je bilo včasih tako predirno, da sva morala pretrgati pogovor. V tem času so njeni sodelavci v okoliškem gozdu v indonezijskem narodnem parku Gunung Palung z napravami GPS in tablicami sledili orangutanom pri vsakdanjih opravilih in si zapisovali, kje se gibljejo, kaj počnejo, s čim se prehranjujejo in v kakšnih odnosih so z drugimi pripadniki svoje vrste.

V nasprotju z družabnejšimi gorilami in šimpanzi – človeku podobnimi opicami, ki živijo v skupnosti in jim je razmeroma preprosto slediti in jih opazovati – so orangutani po naravi bolj samotarski. Skoraj ves čas preživijo v krošnjah dreves, gibljejo se po obsežnem območju in povečini poseljujejo gozdove na težko prehodnem goratem terenu ali v nedostopnih močvirnih nižinah. Zato so bili dolgo med najslabše poznanimi velikimi kopenskimi živalmi na Zemlji. Šele v zadnjih 20 letih, odkar nova generacija znanstvenikov sledi tem izmuzljivim opicam po Borneu in Sumatri (edinih dveh otokih z orangutani), so z znanstvenimi metodami pridobljeni dokazi začeli spodrivati ugibanja. Knottova v parku Gunung Palung že več kot dve desetletji vodi raziskave, ki se posvečajo številnim platem življenja orangutanov, zlasti pa se osredotočajo na to, kako razpoložljivost hrane vpliva na hormone in razmnoževanje samic. “Dokler se nismo tu lotili raziskav, ni še nihče preučeval hormonov pri prosto živečih človeku podobnih opicah,” je povedala. “Rekli so mi, da sem zmešana.” Raziskave Knottove so še posebej pomembne, ker imajo samice orangutanov mladiče komaj vsakih šest do devet let.

Na tanki veji

Pri sesalcih ni daljšega časovnega presledka med dvema kotitvama. Kdo ve, kaj vse bodo njene raziskave prispevale k poznavanju človeške rodnosti. Ljudje in orangutani smo si namreč tako podobni, da lahko Knottova nosečnost samic orangutanov preverja kar z običajnimi urinskimi testi za ugotavljanje nosečnosti, ki so naprodaj v lekarnah. Tako kot v številnih gozdovih po jugovzhodni Aziji tudi sadna drevesa v parku Gunung Palung večino let obrodijo slabo ali pa sploh ne. Potem pa približno vsaka štiri leta drevesa različnih vrst hkrati rodijo velikanske količine plodov, čemur pravimo množična obroditev.

Ta pojav je spodbudil Knottovo k razmišljanju o povezavi med obiljem plodov in razmnoževanjem orangutanov. Ugotovila je, da lahko raziskovalci zbirajo in shranijo urin samic orangutanov na filtrirnem papirju. Tako so lahko hormone v vzorcih urina ugotavljali tudi pozneje. Njene raziskave so pokazale, da razmnoževalni hormoni pri samicah orangutanov dosežejo vrhunec takrat, ko je v gozdu največ plodov – to je prilagoditev okolju z izrazitimi nihanji v razpoložljivosti hrane. “Logično,” je dejala Knottova, “v obdobjih, ko je plodov obilo, pridobijo telesno maso in v obdobjih s pičlo bero plodov živijo od pridobljenih zalog. Ko je plodov veliko, je verjetnost zanositve samic večja.” Za knottovo in druge raziskovalce, ki preučujejo orangutane, so to vznemirljivi časi, saj se bo zaradi tehnološkega napredka (skupaj z možnostjo uporabe brezpilotnih letal pri iskanju in sledenju orangutanov na težko prehodnem terenu) hitrost pridobivanja novih spoznanj zagotovo še povečala – čeprav je že danes veliko večja kot pred komaj dvema desetletjema. Seveda ob domnevi, da bo v gozdovih Bornea in Sumatre ostalo še kaj orangutanov. V 80. in 90. letih minulega stoletja so nekateri naravovarstveniki napovedali, da bodo orangutani v divjini v 20 do 30 letih izumrli.

Na tanki veji Kliknite na sliko za povečavo.

K sreči se to ni zgodilo. Danes vemo, da živi tisoče orangutanov več, kakor so domnevali ob prelomu tisočletja. A to še ne pomeni, da je v svetu orangutanov vse rožnato. Podatki o njihovem večjem številu so posledica boljših metod štetja in odkritja prej še neznanih populacij, ne pa večjega števila orangutanov. V resnici se je njihovo skupno število v zadnjih 75 letih zmanjšalo vsaj za 80 odstotkov. O tem, kako težko je preučevati orangutane, veliko pove že ocena znanstvenika Erika Meijaarda, ki pravi, da jih na Borneu živi med 40.000 in 100.000. Čeprav že dolgo preučuje gibanje njihove populacije, ni pripravljen ponuditi natančnejše ocene. Po ocenah naravovarstvenikov živi na Sumatri le še 14.000 teh živali. Krivdo za zmanjševanje števila orangutanov pripisujejo predvsem uničevanju njihovega življenjskega območja, od sečnje do nagle širitve obsežnih nasadov oljne palme, katere plodove uporabljajo za proizvodnjo jedilnega olja in pri pripravi številnih prehranskih proizvodov. Pa še nekaj je pomembno. V poročilu iz leta 2013 več vodilnih raziskovalcev navaja, da je bilo na Borneu v zadnjih desetletjih ubitih kar 65.000 orangutanov.

Nekatere so za meso pokončali obubožani ljudje v boju za preživetje. Druge so ustrelili, ker so povzročali škodo na pridelku – ali ker so neustrašno branili mladiče. Mladi orangutančki so zaradi ljubkih izraznih obrazov zelo iskani na črnem trgu s hišnimi ljubljenčki v Indoneziji. Z Bornea ali Sumatre jih tihotapijo tudi na tuje. Ker samice orangutanov mladiče varujejo in srdito branijo, je do mladiča najlaže priti tako, da ubiješ mater – to pa je dvojna tragedija, saj je naravno okolje s tem prikrajšano tudi za vse mladiče, ki bi jih lahko vzredila samica v času življenja. V rehabilitacijskih središčih, kakršno je International Animal Rescue nedaleč od parka Gunung Palung, stalen dotok osirotelih orangutanov kaže, da pobijanje še naprej ostaja resen problem.

Danes v rehabilitacijskih središčih živi več kot tisoč orangutanov. Čeprav si jih želijo čim več izpustiti nazaj v gozd, usposabljanje mladih orangutanov za preživetje v divjini ni enostavno in še zdaleč ni vedno uspešno. Orangutani so tako iz leta v leto bolj ogroženi. Obenem v zadnjem času vedno več raziskav razkriva njihovo presenetljivo gensko, telesno in vedenjsko raznolikost – med drugim tudi začetke kulturnega razvoja, ki bi nam lahko pomagali razumeti naš lastni prehod iz človeku podobnih opic v ljudi.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.