Januar 2017 | Nevarno življenje deklet

Besedilo: Alexis Okoewo
Fotografije: Stephanie Sinclair

Za dekleta je Sierra Leone eden najhujših krajev na svetu.
V tej zahodnoafriški državi s približno šest milijoni prebivalcev, razklani od desetletne surove državljanske vojne in prizadeti od nedavnega pustošenja ebole, že samo to, da se rodiš kot ženska, pomeni, da bo tvoje življenje polno ovir in ustaljenih običajev, v katerih bo tvoje telo pogosto bolj cenjeno kot pamet. Večini tamkajšnjih žena – 90 odstotkov po podatkih Unicefa – obrežejo spolovilo v iniciacijskem obredu, ki jih uvede v odraslost in jih naredi privlačne za zakon, obenem pa je zakoreninjen način nadzora nad spolnostjo v tamkajšnji družbi. Skoraj polovica se jih poroči, še preden dopolnijo 18 let, številne zanosijo še veliko mlajše – pogosto nekaj mesecev po prvi menstruaciji. Mnoge so žrtev spolnega nasilja; posilstvo pogosto ostane nekaznovano.

Nevarno življenje dekletTa dekleta iz skupnosti Masanga so z udeležbo na alternativnem obredu bondo, na katerem ne pohabljajo spolovil, upravičena do brezplačnega šolanja, ki jim ga zagotavlja švicarska neprofitna organizacija Pomožno izobraževanje Masange. Pri obredu sodeluje ženska, tako imenovana hudičevka Bondo, ugledna članica skrivne združbe.

Leta 2013 je bila več kot četrtina sierraleonskih deklet, starih od 15 do 19 let, nosečih, kar je ena največjih stopenj nosečnosti v tej starostni skupini na svetu. In vse preveč jih umre pri porodu – ta odstotek je po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in drugih mednarodnih agencij najvišji na svetu. Pohabljenje spolovil poveča tveganje zapleta pri porodu. “Če greš v provinco, vidiš 13-, 15-letnice poročene, z dojenčki v naročju,” pravi Annie Mafinda, babica v centru Rainbo, ki v prestolnici Freetown pomaga žrtvam spolnega nasilja. Številne varovanke centra so stare od 12 do 15 let, pravi Mafindova. Ko sem v Freetownu, mestu na gričevnatem polotoku z lesketajočim se pristaniščem, spoznala Sarah, je bila stara 14 let in v šestem mesecu nosečnosti, a na pogled več let mlajša. Govorila je komaj slišno, bila je majhne, nežne postave, z rdeče pobarvanimi nohti na nogah in z naglavno ruto v barvi breskve tesno ovito okoli las. Povedala mi je, da jo je posilil fant, ki je živel v bližini njihovega doma in je po domnevnem napadu odšel iz mesta. Ko je njena mama izvedela, da je noseča, jo je vrgla iz hiše. Zdaj Sarah (njenega priimka ne bomo objavili) živi pri materi fanta, za katerega trdi, da jo je bil napadel. Edino ona jo je bila pripravljena vzeti k sebi; Sierraleonke praviloma živijo pri moževi družini. Sarah mora kuhati, čistiti in prati za celotno gospodinjstvo. Kadar je preutrujena, da bi postorila svoje delo, jo fantova mati pretepe, pravi.

Nevarno življenje deklet Kliknite na sliko za povečavo.

Kako naj bi v Sierri Leone pri toliko ovirah dekle, kot je Sarah, živelo – in se lepo razvijalo? Najpametneje, kar lahko storijo dekleta v tej siromašni deželi pod vodstvom vlade, ki kaže bore malo volje, da bi jih zaščitila, je, da poskušajo pobegniti iz rodnega kraja. Šola je njihovo edino zavetje pred grožnjami. Izobraževanje je zaradi šolnin problem, a tudi vir upanja. Srednješolsko spričevalo jim lahko zagotovi večjo ekonomsko svobodo in jim da možnost, da si sama oblikujejo življenje, morda tako, da se vpišejo na univerzo ali si omislijo zaposlitev, ki zahteva višjo usposobljenost. Toda po neki oceni je med letoma 2008 in 2012 srednjo šolo obiskovalo komaj vsako tretje dekle, med največjimi ovirami za to pa je bila nosečnost. Sierraleonsko ministrstvo za izobraževanje je nosečim dekletom prepovedalo hoditi v šolo. Namen tega ukrepa, kot ga je opredelila vlada leta 2015, je bil preprečiti, da bi dekleta vplivala na vrstnice in da bi jih obvarovali pred zasmehovanjem. Prepoved šolanja za noseča dekleta v Sierri Leone je odsev “refleksne staromodne morale in izraža povsem zgrešeno stališče,” pravi pisateljica Aminatta Forna, ki je tu leta 2003 ustanovila majhno vaško šolo. “To so ranljive mladenke, v Sierri Leone pa je poželenje po mladih dekletih veliko.” Elizabeth Dainkeh je bila koordinatorka izobraževalnega središča v Freetownu za nosečnice in matere, ki ga je skupaj s sierraleonskim ministrstvom za izobraževanje in drugimi podpiral Unicef. “Ko zanosiš, te odrinejo na stran,” je dejala. Dainkeh je stala zadaj v soparni učilnici, v kateri so se dekleta s kitami in svetlimi naglavnimi rutami, nekatera z dojenčkom v naročju, pahljala z učbenikom in pozorno poslušala učiteljico. “Mislila sem, da jih bo sram (vrniti se v šolo), a so zadovoljna, da so tu,” je dejala z očitnim ponosom. Tudi Dainkeh je zanosila pri 17; oče jo je nagnal z doma. Hčerka ji je umrla zaradi podhranjenosti, še preden je dopolnila leto dni. Zdaj pri 35 letih svetuje dijakinjam, naj vztrajajo: pozabijo naj na leta, ki so jih izgubile zunaj šole, in gredo naprej.

Nevarno življenje dekletTemu dekletcu so leta 2006 obrezali spolovilo na množičnem obredu v šolskem poslopju v Bandungu v Indoneziji. Po podatkih Unicefa ima vsaj 200 milijonov deklet in žena v približno 30 državah – všteta je tudi polovica indonezijskih deklet, mlajših od 12 let – obrezano spolovilo. Ta postopek še vedno izvajajo v vseh mogočih higienskih razmerah.

Mary Kposowa, nekdanja načelnica enega izmed teh centrov za dekleta, pravi, da so imele nekatere njene maturantke po porodu težave, ko so se poskušale znova vpisati v običajno šolo. Da bi bilo vse skupaj še huje, so avgusta 2016 te centre za noseča dekleta zaprli; Unicef pravi, da so bili mišljeni le “kot premostitev”, ko so zaradi izbruha ebole za devet mesecev pozaprli šole po deželi. Približno 14.000 deklet, ki so bila noseča ali pa mlade mamice, je bilo vpisanih vanje, zato se Dainkeh boji, da bo zdaj v deželi “po šolah velik osip deklet”. Sierraleonci pogosto pravijo, da tegobe njihove dežele izvirajo iz državljanske vojne med uporniškimi skupinami in vlado. Približno deset let, od leta 1991, je bilo na tisoče deklet in žensk posiljenih. Desettisoče ljudi je bilo ubitih in več kot dva milijona pregnanih z domov. Pred nedavnim je po deželi pustošila ebola in v manj kot dveh letih terjala več kot 4000 žrtev. Bolezen je prizadela številne družine, dekleta so osirotela in bila prisiljena skrbeti za sorojence, še preden so se izučila, kako. Dežela se je omahljivo razvila v demokracijo, a dekleta in žene ostajajo zatirane. “Državi ni mar za telesa, življenje in duha sierraleonskih mladenk,” pravi Fatou Wurie, aktivistka za pravice žensk iz Freetowna, ki je odraščala onstran velike luže in se nato vrnila v domovino. “Nobena politična odločitev, ki jo sprejmemo, ne upošteva glasu mladih Sierraleonk.” Veliko časa sem prebila po večini Zahodne Afrike, a na svoj prvi obisk Sierre Leone sem se zelo burno odzvala. Bila sem v Nigeriji, Gani, Senegalu in na Slonokoščeni obali, toda Sierra Leone je bila drugačna: manj vabljiva, manj živahna, bolj zadržana in toga. Ugotovila pa sem tudi, da celo v tej nemirni deželi nekatera dekleta najdejo pot, da se povzdignejo nad to.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.