fotografska
razstava:

IZGINJAJOČE
KULTURE

Kulture

fotografska
razstava:

NARODNI PARKI
V SKRBI ZA NARAVO

TNP

MLADI TALENTI:

Mladi Talenti







National Geographic Slovenija nagrajen!

Zmagovita zgodba


slo2_150x170.jpg


Februar 2017 | Male mačke

Besedilo: Christine Dell'Amore
Fotografije: Joel Sartore

“Zelo blizu je,” zašepeta Germán Garrote in pokaže na ročni sprejemnik, ki zaznava Helenin signal. Nekje v tem oljčnem nasadu ob prometni cesti na jugu Španije naju verjetno opazujejo samica iberskegarisa in njena mladiča. Če ne bi nosila ovratnice z radijskim oddajnikom, ne bi nikoli vedeli, da ena najredkejših mačk na svetu ždi nekje med drevesi, nanizanimi v ravnih vrstah. Helena, ki je stara pet let, se je naučila zliti z okolico v pokrajini, ki jo je preoblikoval človek; med hrupnim praznovanjem velike noči se je z novorojenima mladičema celo zatekla v neko zapuščeno hišo.

Male mačke IBERSKI RIS: Populacija iberskega risa, ene najredkejših mačk na svetu, se počasi krepi, saj znanstveniki izpuščajo v naravo v ujetništvu vzrejene rise in povečujejo populacije kuncev, ki so njihova najpomembnejša hrana. Lynx pardinus, Živalski vrt in akvarij v Madridu

“Pred desetimi leti si niti predstavljati nismo mogli, da bi se risi razmnoževali v takšnem okolju,” pravi Garrote, biolog pri projektu Life+Iberlince. Skupina več kot 20 organizacij si pod vladnim okriljem prizadeva za vnovično razširitev teh pikastih plenilcev po Iberskem polotoku. “Risi so bolj prilagodljivi, kot smo domnevali,” pravi. Populacija te bradate mačke jantarnih oči je desetletja nezadržno upadala, a se zadnja leta spet postavlja na noge. Ko se je leta 2002 skupina Iberlince lotila reševanja risov, je bilo po sredozemskem grmičevju Iberskega polotoka razpršenih manj kot sto teh mačk. Zdesetkala sta jih lov in virus, ki je na območju skoraj iztrebil kunce, njihov glavni plen.

Populacija risov je bila tako maloštevilna, da je bila njena genska pestrost že nevarno osiromašena, zato je bila vrsta bolj izpostavljena boleznim in prirojenim okvaram. Na srečo znanstvenikov se risi v ujetništvu uspešno razmnožujejo. Od leta 2010 so jih 176 že naselili na skrbno izbrana življenjska območja. Večino mačk so vzredili v štirih vzrejnih središčih in enem živalskem vrtu. Vsem so namestili ovratnice z oddajniki. Preživelo je 60 odstotkov vnovič naseljenih risov, nekateri so presegli vsa pričakovanja. Dva sta opravila “spektakularen pohod čez celoten Iberski polotok” – vsak je do novega teritorija prehodil več kot 2400 kilometrov, pravi biolog Miguel Simón, direktor programa vnovične naselitve iberskih risov. Skupina tesno sodeluje z lastniki zasebnih zemljišč, da bi si pridobila njihovo zaupanje.

Čim več lastnikov želi prepričati, da bi dovolili zadrževanje risov na njihovi posesti. Leta 2012, ko je populacija iberskih risov štela 313 osebkov (od katerih je bila približno polovica dovolj starih za razmnoževanje), je Svetovna zveza za varstvo narave spremenila njihov status iz kritično ogrožene v prizadeto vrsto. Nedaleč od oljčnega nasada hvaležno počijem v hladu predora pod cesto, skozi katerega je speljan odtočni kanal. Avtomobili in tovornjaki pobijejo največ risov. Simón in sodelavci zato sodelujejo z vlado, da bi predore razširili in jih spremenili v podhode za divjad.

Male mačke Kliknite na sliko za povečavo.

Ko sva bila spet na vročem soncu, sem vprašala Simóna, kakšen je odnos Špancev do domorodne mačke. Premolknil je, presenečen nad vprašanjem. Vsi vedo za iberskega risa, je dejal. Med ljudmi je vsesplošno priljubljen. Za večino risovih sorodnikov pa to ne velja. Poznamo 38 vrst mačk, 31 jih velja za male mačke. Po velikosti se med seboj precej razlikujejo (od poldrugi kilogram težke rjaste mačke do 20-kilogramskega evrazijskega risa). Živijo na vseh celinah razen Avstralije in Antarktike.

Izvrstno so prilagojene življenju v najrazličnejših naravnih – in vse bolj tudi nenaravnih – okoljih, od puščav do deževnih gozdov in mestnih parkov. Žal te manjše pripadnice družine mačk (Felidae) živijo v senci svojih večjih sorodnic, velikih mačk: levov, tigrov, leopardov, jaguarjev in njihovih sorodnikov. Te vsem znane in priljubljene vrste pritegnejo levji delež pozornosti in denarja, ki ga ljudje namenjajo za njihovo ohranitev, čeprav kar 12 od 18 najbolj ogroženih vrst mačk spada med male mačke. Po ocenah Jima Sandersona, strokovnjaka za male mačke in programskega vodje pri organizaciji Global Wildlife Conservation iz Teksasa, je bilo več kot 99 odstotkov denarja, ki so ga od leta 2009 po svetu porabili za prosto živeče mačke, namenjenega za pomoč jaguarjem, tigrom in drugim velikim mačkam.

Zato je veliko vrst malih mačk skrajno slabo preučenih ali pa o njih ne vemo tako rekoč ničesar. Tako slabo jih poznamo tudi zato, ker se nadvse uspešno izmikajo pozornosti. Redko videno zalivsko mačko, ki živi le v gozdovih Bornea, znanstveniki danes poznajo enako slabo kot leta 1858, ko so jo prvič opisali. Vse, kar vemo o marmorni mački iz jugovzhodne Azije, temelji na raziskavi, opravljeni na Tajskem. Vanjo je bila zajeta ena sama samica! “Še sanja se nam ne, s čim se prehranjuje,” pravi Sanderson. Položaj malih mačk je nezavidljiv tudi zato, ker ljudje običajno gledajo nanje kot na prosto živeče različice hišnih ljubljenčkov. (Domača mačka – podvrsta divje mačke – se je razvila iz divjih mačk na območju t. i. rodovitnega polmeseca pred približno 10.000 leti.)

Male mačke MARMORNA MAČKA Tej mački, ki je velika približno toliko kot domača mačka, najbrž nenavadno dolg rep omogoča loviti ravnotežje, ko se ponoči prebija skozi gozdove jugovzhodne Azije. Predvsem zaradi skrivnostnega načina življenja je to ena najmanj znanih malih mačk. Pardofelis marmorata, zasebni živalski vrt

Male mačke v javnosti ne zbujajo takega strahospoštovanja kot večje živali ali tiste bolj nenavadnega videza, pravi Alexander Sliwa, upravnik kölnskega živalskega vrta. “Zato o njih še vedno vemo tako malo. Če ljudem nimaš kaj povedati o bioloških posebnostih ali življenju malih mačk, ne moreš vzbuditi njihovega zanimanja.” A si ga vsekakor zaslužijo. Male mačke so vitki dosežki evolucije, nadvse učinkovite plenilke, ki so se izpopolnile že pred milijoni let in so se odtlej le malo spremenile.

Resda niso kdove kako postavne, so pa zato toliko bolj neustrašne. Črnonoga mačka, denimo, ki tehta manj kot dva kilograma, je najmanjša afriška mačka. Pravijo pa ji “termitnjaški tiger”, ker živi v opuščenih termitnjakih. Kadar je ogrožena, se bori z vsemi štirimi, brez pomišljanja skoči celo v veliko večjega šakala. Iznajdljiva ribiška tigrasta mačka iz južne Azije je prebivalka močvirij in mokrišč, a je sposobna preživeti, kjer so ribe. Kamere so v središču Kolomba na Šrilanki nekoč posnele ribiško tigrasto mačko, ki je ukradla krapa iz ribnika nekega podjetja. To nas je dodobra osupnilo, pravi Anya Ratnayaka, glavna raziskovalka pri projektu ohranitve mestne ribiške tigraste mačke. “V bližini kraja ni nobenega mokrišča.”

Male mačke so tudi zelo domiselne, ko nanese na sobivanje. V Surinamu je Sanderson s sodelavci fotografiral pet vrst mačk, ki živijo v istem deževnem gozdu: jaguarja, pumo, ozelota, margaja in jaguarundija. To jim uspeva tako, da “so si razdelile prostor in čas,” pravi. Vsaka vrsta zaseda svojo nišo – jaguarundi, denimo, lovi na tleh podnevi, margaj pa v drevesnih krošnjah ponoči. Čeprav so nekatere male mačke sposobne ubiti kozo ali ovco, ljudem niso nevarne. Prav nasprotno, ker so plenilke in navadno na vrhu prehranske verige, pomagajo ohranjati nemoteno delovanje ekosistemov in skrbijo za uravnavanje populacij plena – ki med drugim obsega veliko vrst glodavcev.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.