Marec 2017 | Boj za obstanek

Besedilo: Jennifer S. Holland
Fotografije: Stefano Unterthiner

Če ne bi bilo predrzne opice Naruto, ki je v enem od indonezijskih parkov nekemu fotografu sunila fotoaparat in z njim posnela selfi, bi črni makaki verjetno še vedno životarili v anonimnosti. Fotografija je obkrožila svet in črni makak (Macaca nigra) jantarnih oči s pankersko frizuro je že imel na milijone spletnih oboževalcev, ko se je Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) pripravljala, da ga uvrsti med 25 najbolj ogroženih vrst primatov na svetu. Leta 2014 je bil v zvezi z Narutovim selfijem sprožen sodni spor o avtorskih pravicah.

Nepridobitna organizacija People for the Ethical Treatment of Animals (‘Ljudje za etično ravnanje z živalmi’) se je zavzela za večje pravice živali. Sodni spor se je vrtel okrog vprašanja, ali je opica, ki je posnela fotografijo, tudi njena lastnica. Vendar pa Naruto na račun mednarodne slave ni povečal ugleda med makaki v prostorsko omejenem gozdu naravnega rezervata Tangkoko-Batuangus-Duasaudara blizu Bitunga na indonezijskem otoku Sulawesi. “To je on,” je dejala primatologinja Antje Engelhardt z Univerze Johna Mooresa v Liverpoolu v Veliki Britaniji. Pokazala je proti srednje velikemu makaku, ki je zgrbljen sedel in se čohal. Ravno takrat se je Narutu od zadaj približal samec Alex in se spravil nadenj. “Ste videli to?” se je zahahljala Engelhardtova in mi pojasnila, da je Alex pravkar doživel neprijetno izkušnjo. Charlie, vodilni samec v tropu, si je prisvojil figo, ki jo je hotel pojesti Alex. “Alex ni tvegal spopada s Charliejem,” je dejala Engelhardtova. “Frustracijo je izživel tako, da se je znesel nad šibkejšim samcem.” Toliko o slavi.

Boj za obstanek
Engelhardtova in izmenjujoči se študenti pri projektu Macaca Nigra že desetletje preučujejo vedenje in biološke značilnosti makakov v rezervatu. Črni makak, otočani ga imenujejo jaki, je ena izmed sedmih vrst makakov, ki so se razvile na Sulawesiju – indonezijskem otoku, ki spominja na hitro načečkano črko K, s štirimi polotoki, ki molijo vsaksebi od goratega središča. V zadnjih letih so ti kritično ogroženi makaki izpostavljeni hudim pritiskom. Lovijo jih za meso ali zadržujejo v ujetništvu kot hišne ljubljenčke, njihov življenjski prostor pa se vedno bolj krči zaradi nezakonite sečnje gozdov za potrebe širjenja vaških vrtov in nasadov kokosovih palm. Naravovarstveniki se upirajo vladnim načrtom, da bi gozdna območja odprli za graditev cest in razvoj različnih dejavnosti. Po podatkih štetij iz let 2009 in 2010 živi v rezervatu Tangkoko približno 2000 jakijev. Engelhardtova je prepričana, da se je njihovo število od takrat še zmanjšalo. Ni znano, koliko jih živi drugje na severnem Sulawesiju.

Boj za obstanek
Populacija makakov živi še na otoku Bacan, več sto kilometrov od Sulawesija; tja naj bi jih prinesli sredi 19. stoletja kot darilo sultanu. Znanstveniki preučujejo tri glavne skupine jakijev v rezervatu Tangkoko. Skupino, ki je najbolj vajena stikov z ljudmi, so poimenovali Rambo II. Njene člane so preučevali že prej in so priljubljeni med turisti, zato so bili dokaj krotki, ko je tja prispela Engelhardtova. Tudi skupino Rambo I so že preučevali, a pred mnogo leti. Skupina pod vodstvom Engelhardtove jih je vnovič navadila na navzočnost ljudi. Tretja skupina, Pantai Batu Hitam (‘Obala črnih skal’ – ime je dobila po obali, posejani z vulkanskimi skalami, ki jo obiskujejo živali), se najbolj izogiba stikom z ljudmi.

V vsaki skupini je približno 80 makakov. Med njimi vlada stroga hierarhija. Samice se najraje parijo z alfa samcem, a je njegova prevlada na zelo trhlih nogah. Prevzem oblasti se pogosto zgodi hitro in brez prelivanja krvi. Ko alfa samec izgubi položaj, si ga ne more več pridobiti nazaj. Nekateri samci po izgubi vodilnega položaja zapustijo skupino in se poskušajo uveljaviti v drugi. Samice med seboj povečini dobro shajajo. Občasne prepire razrešujejo z medsebojnim negovanjem kožuha in drugimi oblikami miroljubnega vedenja. Tam, kjer se teritoriji makakov prekrivajo, lahko izbruhnejo hrupni spopadi. Ko se razležeta bojni vik in krik, vsi hitijo k svojemu tropu; zamudniki vreščijo v podporo tistim, ki se spopadajo na prvi bojni črti. “Spopadi so lahko kar nasilni,” je dejala Engelhardtova.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.