Marec 2017 | Temna zvezda

Besedilo: Mark Synnott
Fotografije: Robbie Shone

“Ne skrbi, tu spodaj se ne moreš izgubiti.” Besede Larise Pozdnjakove, obarvane z močnim ruskim naglasom, so priplavale do mene iz dozdevno neskončne črne praznine. Očitno mi je brala misli: mislil sem lahko le na to, da se poldrugi kilometer globoko pod površjem Zemlje res ne bi rad izgubil. Zadnjih nekaj ur, ko me je vodila vse globlje v zamrznjen podzemni svet, imenovan Temna zvezda, sem jo komaj dohajal. Nekaj čez 30 let stara Larisa je jamarska veteranka z Urala. Po vijugavi poti se je premikala lahkotno in gibčno kot kača, sam pa sem ji sledil opotekaje kot kak neroden začetnik, kar v resnici tudi sem. Mrzla tema je pogoltnila svetlobo čelnih svetilk že kak meter od najinih glav, zato sva se morala premikati kot krta – plazila sva se, zvijala in tipala vzdolž stotin metrov trdih, z blatom obloženih vrvi, napeljanih skozi nešteto rovov; jamarji jim v žargonu pravijo špranje, meandri in jaški.

Temna zvezda

Te rove so že bili skartirali, a ker sva nenehno spreminjala smer – plazila sva se gor, dol in bočno v vse smeri – sem v “morasti spirali” ledenega blata in mokrega grušča povsem izgubil občutek za prostor. Kot plezalec in alpinist imam z določanjem položaja in smeri povsem drugačne izkušnje. Vajen sem gibanja po nevarnem terenu, a tu spodaj so zemljevidi pogosto neuporabni, GPS ne deluje in pri orientaciji si ne moreš pomagati z nebesnimi telesi. Kljub Larisinim tolažilnim besedam sem vedel, da sam ne bi nikoli našel poti iz tega labirinta, ki človeku izsesa dušo. Ko sem jo končno dohitel, je stala na polici nad vodo, ki sta jo osvetljevali najini čelni svetilki – nad enim številnih pozemnih jezer Temne zvezde. S plezalnim pasom se je vpela na vrv, pritrjeno na klin, zabit v skalo nekje nad nama. Vrv je bila speljana nad jezerom in je izginjala nekam v temo. Jamarji se po njej “vozijo” nad jezerom, ki je premrzlo za plavanje brez neoprenske obleke. Spodbudno se mi je nasmehnila in stopila v praznino. Njen svetlolasi čop je zaplesal v snopu moje svetilke, nato je izginila v temo in me pustila samega z mojimi strahovi.

Temna zvezda

V tem kočljivem položaju sem se znašel, ker sem se pridružil 31-članski odpravi (večinoma Rusov, ki ne govorijo angleško), ki se je namenila raziskati obsežen jamski sistem v notranjosti apnenčaste gore v odročnem delu Uzbekistana. Rusi so vhod v jamo opazili leta 1984, prvi pa so ga dosegli britanski jamarji leta 1990 in začeli raziskovati jamski sistem. Poimenovali so ga po satiričnem ameriškem znanstvenofantastičnem filmu iz 70. let minulega stoletja (Dark Star). Odtlej Temna zvezda skupaj s sistemom Festivalna (morda bodo nekoč ugotovili, da sta med seboj povezana) že desetletja privlači ekstremne jamarje z vsega sveta. Čar tega velikanskega jamskega sistema je podoben čaru visokih gora, ki mamijo alpiniste, a z eno razliko: vemo, da je Mount Everest najvišja gora sveta, možnosti za odkrivanje novih brezen in jamskih sistemov pa so skorajda brezmejne.

O površju Marsa je znanega več kot o tem, kaj se skriva pod površjem Zemlje. Jama Krubera v Gruziji je z 2197 metri najgloblja znana jama ta hip, jama Temna zvezda z obsežnimi še neraziskanimi predeli pa je prva kandidatka za prevzem tega prestižnega naslova. Osem odprav je doslej raziskalo skoraj 17.400 metrov rovov Temne zvezde. Najgloblji je približno 900 metrov pod površjem. A sistem še ni v celoti skartiran, delno zaradi odročnosti in politične nestabilnosti v regiji, delno pa zaradi obsežnosti, ki zahteva visoko tehnično usposobljenost jamarjev in veliko opreme. Številnim odpravam je preprosto zmanjkalo vrvi. V hipu mi je bilo jasno, zakaj. Z Lariso sva bila komaj 300 metrov od vhoda, pa sva se že bila spustila po kakih desetih z vrvmi opremljenih odsekih. Jamarski par sva postala v baznem taboru. Lariso so zadolžili za vodenje “Amerikanskega” (tako so me klicali) do Gotskega tabora, več kot dva kilometra v notranjosti gore.

VIDEO (posnetek je v angleščini):


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.