April 2017 | Življenje po Isisu

Besedilo: James Verini
Fotografije: Moises Saman

Kurdski vojaki so stali na okopu poleg strojniškega gnezda, na robu svojih položajev. To je bil eden izmed več čelnih položajev na frontni črti, ki je potekala po gorskem grebenu in so z nje gledali na zahod, na dolino reke Tigris. Bilo je ob sončnem zahodu poznopoletnega dne, ko je v Iraku najbolj sušno in se zemlja in nebo navidezno spojita. Kljub temu so vojaki skozi zgoščujočo se temo na bližnjem rečnem bregu razločili luči Mosula. Ta pogled bi znali opisati tudi v snu – možje, pripadniki pešmerge, vojske iraškega Kurdistana, so mesece in mesece nadzorovali ta položaj in ga vrisovali na zemljevid ter razpravljali o vsakem centimetru ozemlja – vendar očarljivost in zloveščost prizora nista nikoli zbledeli. Vse, v kar so zrli, je pripadalo Islamski državi.

Bilo je proti koncu julija 2016 in bitka za Mosul, o kateri se je že dolgo šušljalo, naj bi se zdaj zdaj začela. Zbirale so se osvobodilne sile. Iraški vojaki so nagnali Islamsko državo, t. i. Isis, iz Faludže in so zdaj prodirali na sever, proti Mosulu. Proti mestu so z gore pritiskali pripadniki pešmerge. Kopičile so se evropske in ameriške sile, prihajali so vojaki in rezervisti iz Turčije, Irana in od drugod. To je bilo največje mednarodno razkazovanje moči Isisu vseh časov. Isis je imel Mosul, drugo največje iraško mesto, v oblasti dve leti. Džihadiste bo padec mesta za vekomaj pregnal iz dežele, so upali načrtovalci napada. V Mosulu je vladal preplah. Združeni narodi so predvidevali, da bo zaradi bojev ostalo brez doma več kot milijon ljudi. (Pred Isisovo zasedbo je imel Mosul približno 1,4 milijona prebivalcev.) Žrtve med civilisti naj bi bile strahotne. Prebivalci so bežali iz mesta, kakor so vedeli in znali, in ta kurdski položaj je bil končni cilj priljubljene poti za evakuacijo. Domala vsako noč so se ljudje pehali navkreber po pobočju gore in prispeli na vrh zgolj s tistim, kar so imeli na sebi.

Življenje po Isisu V Al Alamu, mestu nedaleč od Tikrita, so v bližini nekega križišča javno usmrtili 11 domačinov; zdaj tam stoji spominsko znamenje, posvečeno temu dogodku. Spomeniki, veliki oglasni panoji in umetniška dela v spomin žrtvam Isisovih grozodejstev so po Iraku vedno pogostejši.

Tistega dne so vojaki pričakovali sedemčlansko družino. Oče, ki je delal kot bolničar, je telefoniral bratrancu, živečemu v bližini gore. Ta je obvestil poveljnika. Bratranec, ime mu je bilo Tayeb, je bolničarju lahko postregel le z nejasnimi navodili za pot: “Povzpnite se na goro.” Zdaj sta s poveljnikom skupaj stala na okopu. Tayebu je zazvonil telefon. Bil je bolničar, Ayham Ali. Tayeb je izročil telefon kurdskemu tolmaču in ta je Aliju prevedel navodila vojakov, kam naj se odpravi. (Ali je govoril arabsko, vojaki kurdsko.) Tolmač je pod težo trenutka in v želji, da bi bolničarja ohrabril, tega kar povišal. “Kje pa ste, doktor?” Z druge strani se je zaslišal zaskrbljen glas. “Pojdite 500 metrov bolj desno. Zagledali boste manjšo dolino. Vanjo zavijte.” Zaslišal se je otroški jok. “Nič ne skrbite, doktor. Kmalu boste na varnem.” Vojak je prižgal baterijsko svetilko in z njo mahal sem in tja. “Recite jim, naj se ravnajo po luči,” je dejal. “Doktor, vidite luč?” je dejal tolmač. “Ne mahaj toliko s to lučjo, lahko jo vidi Isis,” je dejal poveljnik.

Življenje po Isisu Kliknite na sliko za povečavo.

Naslednjih nekaj ur je Ali hodil po hribu, potem poklical za nadaljnja navodila pa spet hodil in spet poklical. Zveza se je pretrgala. Nekaj časa ni bilo slišati nič. Ko je blizu enajste ponoči znova poklical, je bil izgubljen in zaskrbljen. Najstarejšo hčerko je bil poslal naprej, da bi poskusila najti pot, in je odtlej ni več videl. Mislil je, da jih je opazil Isis. Tolmač je Aliju velel, naj opiše, kaj vidi okrog sebe. “Vem, kje ste. Ne zavijajte levo. Desno pojdite. Če boste šli levo, vam ne bo uspelo. Prestrmo je.” Tayeb je skočil z okopa in naznanil, da jih gre iskat. Minevale so dolge minute. Blizu polnoči se je vrnil z deklico v rokah, oči je imela široko razprte in mokre od strahu. Odložil jo je na tla, se zasukal in znova izginil.

Vojak jo je dvignil v naročje; nežno jo je pozibaval in tolažil. Kmalu so prispeli deček in še dve deklici, ena je bila najstarejša hčerka, in Tayeb se je vrnil z najmlajšim otrokom v naročju. Padla mu je, čelo ji je otekalo, a ni niti javknila. Prikazala se je mati Nawal, njeno ime pomeni “dar”. Nosila je črno abajo in črn hidžab. Zgrudila se je na kolena. V polsnu ali blodnjah je začela nikomur posebej popisovati preizkušnjo. “V Mosulu smo bili tako lačni. Ni denarja, ni živeža,” je dejala. “Tudi prav, če bomo tule pomrli od lakote. Tu smo na varnem. To je najlepši trenutek mojega življenja.” Za njo se je prikazal Ali, zadnji član skupine, kar slabost ga je obhajala od olajšanja. Obleko je imel razcapano, oguljena brada se mu je lesketala od znoja. “Premaknimo se. Tam so ostrostrelci,” je dejal poveljnik. Vojaki so družino popeljali proti taboru. “Tu smo. Nič zato, če umrem,” je dejala Nawal. “Počutim se kot v raju,” je dejal Ali in povzel. “Ni lahko pustiti staršev. Toda tam sem umiral. Dvajset nas je bilo. Brat je prodajal sladoled. Nič ni zaslužil. Sprla sva se, on in jaz.”

Življenje po Isisu
V boju proti Isisu so se združile različne iraške milice. V Hajj Aliju, mestu južno od Qayyaraha, sunitska milica (levo), ki jo je ustanovil tamkajšnji šejk, straži ceste.

Isis je zasedel Mosul dve leti prej, junija 2014. Borci so požgali policijske postaje in vojaške nadzorne točke. Razvili so zastave s črno-belim znakom Isisa, v mošejah nastavili nove imame, po šolah nove učitelje. Voditelj Islamske države Abu Bakr Al Bagdadi, ki se je takrat odvrnil od Al Kaide, je z Velike mošeje v Al Nuriju razglasil ustanovitev Islamske države, sebe pa za njenega kalifa. Muslimanom vsepovsod je ukazal: “Ubogajte me.” 


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.