Maj 2017 | Srce Afrike

Besedilo: Peter Gwin
Fotografije: Marcus Bleasdale

 Zgoraj: Muslimanski upornik straži, medtem ko možje in fantje prekopavajo zemljo v rudniku zlata blizu mesta Bambari. Uporniki za “zagotavljanje varnosti” pobirajo davek v zlatu. Zlata je v Srednjeafriški republiki v izobilju, a korupcija in politična nestabilnost preprečujeta, da bi imeli prebivalci od njega kakšno korist.

 

Do hiše umetnika, ki ustvarja iz metuljih kril, se moraš prebiti skozi blodnjak domov iz ilovnate opeke nedaleč od široke rjave reke Ubangui. Pred štirimi leti so tu potekali spopadi med muslimanskimi uporniki in krščanskimi milicami za nadzor nad Banguijem, prestolnico Srednjeafriške republike. Danes je ta mestna četrt polna vriskajočih otrok, ki igrajo nogomet, in žlobudravih prodajalcev, ki ponujajo arašide in jajca, avokado in mango, med divjih čebel in poper v zrnju. Vendar nasilja v mestu še ni konec in domačini so še vedno pozorni na zvoke strelov iz pušk in vojaških helikopterjev.

Srce afrike Učenci začenjajo dan v neki šoli v Banguiju, ki je bila zaradi bojev dve leti zaprta. Uporniki pod vodstvom muslimanov so uničili veliko šol po državi, kar je prizadelo okoli 425.000 otrok. Učiteljev je primanjkovalo že pred spopadi – v povprečju imajo enega učitelja na 89 učencev – in številni, ki so pobegnili pred nasiljem, se niso vrnili.

Philippe Andé pa se za vse to prav nič ne zmeni. Suhljati mož redkih las se sklanja nad delovno mizo, prekrito z metuljimi krili – konstelacijo živih barv, razkošnih oblik in nenavadnih vzorcev. V Srednjeafriški republiki so do zdaj opisali 597 vrst metuljev in prav nič nenavadnega ni, če se nenadoma znajdete sredi oblaka teh tihih, frfotajočih bitij, kakor bi kdo na vas stresel konfete. Andé, ki je sicer kmet, lovi metulje na svojih poljih, dečki iz soseske pa mu jih prinašajo z gričev vzdolž reke. Iz prosojnih kril s pinceto, britvico in gumijastim vezivom potrpežljivo ustvarja prizore iz vsakdanjega življenja v Srednjeafriški republiki, ki so videti kot miniaturni vitraji. Mož lovi lisasto zelene ribe v zvrtinčeni turkizno modri reki. Ženske v oranžnih oblekah s spečimi otroki na hrbtih tolčejo maniok in ga drobijo v moko. Deček pleza na palmo, da bo z nje sklatil kokosove orehe. Umetnine upodabljajo vse mogoče: bombažna polja, slone, gorile, papige, antilope in celo brušeni diamant, najbolj znano izvozno blago te države. To je Srednjeafriška republika, kakršno vidi Andé, ko zapre oči: čas pred letom 2013, letom, ko so pripadniki zavezništva Séléka – sestavljenega pretežno iz muslimanskih uporniških skupin – ropali, posiljevali, morili in požigali po državi, vrgli z oblasti skorumpirano, pretežno krščansko vlado in zanetili surovo, še vedno tlečo državljansko vojno. Na tisoče ljudi je bilo ubitih in skoraj milijon pregnanih z domov, v državi pa je začelo primanjkovati hrane. Roko na srce, očarljivi prizori, ki jih je ustvaril Andé, se ujemajo z nekaterimi mojimi idealiziranimi predstavami o Srednjeafriški republiki.

Srce afrike Kliknite na sliko za povečavo.

Dežela je pritegnila mojo pozornost, ko sem jo videl poudarjeno na zemljevidu zavarovanih območij – približno kot Francija velik zelen otok, na katerem je ohranjenih nekaj zadnjih območij prvobitne afriške divjine. Izvedel sem, da so tam obsežna gozdna območja še vedno neposeljena in bogata z živalstvom. Pod tem izobiljem se skriva obilica naravnih virov, diamanti, zlato, uran in morda celo nafta. Nekako se mi je zdelo, da bi morala v tako redko poseljeni deželi – ima vsega pet milijonov prebivalcev v primerjavi s Francijo, ki jih ima 65 milijonov – vladati blaginja. A bila je v razsulu. Zakaj? To se sprašujem zadnjih nekaj let, odkar poročam o tem, čemur Srednjeafričani pravijo kriza, v resnici pa gre za vojno in kaos, ki ji je sledil. Ko sem bil prvič na poti v Bangui, sem o tem povprašal nekega častnika francoske vojske, ko sva v letalu družbe Air France čakala, da poletimo iz Pariza. To je lahko občutljiva tema za Francoze, ki so deželo kolonizirali v 19. stoletju, med evropskim grabežem v Afriki.

Srce afrike Več deset tisoč prebivalcev Banguija je zatočišče pred spopadi poiskalo med razbitinami letal in vzletno-pristajalno stezo na letališču, ki ga varujejo mirovne sile Združenih narodov. Decembra je začela vlada ljudem v taborišču dajati denar, da bi se preselili.

Srednjeafriška republika je pridobila neodvisnost leta 1960, vendar je Francija še vedno resno vpletena v njene notranje zadeve. Danes Srednjeafričane z večino bencina oskrbuje francoska družba Total, za trdnost njihove valute pa skrbi francoska centralna banka. Častnik – širokopleč možak, star nekaj več kot 40 let – se je odpravljal na svojo drugo mirovniško misijo. “Logistika tam povzroča velike težave,” je dejal in zmajal z glavo. “To je ogromna država brez izhoda na morje in ceste so zanič.” Opisal je, kako so med deževno dobo od maja do oktobra zaradi neprevoznih cest vasi na močvirnatem severovzhodu države povsem odrezane od sveta. “Gospodarska rast na severu je onemogočena in ljudje so jezni,” je dejal. “Tam se je rodilo gibanje Séléka.” V tistem hipu naju je prekinilo vreščanje neke Srednjeafričanke, ki so jo francoske oblasti pošiljale nazaj v domovino. Na letalo sta jo pospremila policista in jo z lisicami priklenila na sedež. Na vso moč se je napenjala, da bi potrgala lisice, in histerično kričala. Drugi potniki so bili mešana druščina Srednjeafričanov, ki so se vračali v domovino, mirovnikov, humanitarnih delavcev in diplomatov.

Besede, ki jih je kričala ženska, so vznemirile Srednjeafričane. “Čarovnica je,” se je pritožil neki moški. “Preklela je letalo,” je dejal drugi. Letalsko osebje je poskušalo pomiriti potnike, a nekateri so kmalu začeli vleči torbe iz predalov nad sedeži in zahtevati, naj jih spustijo z letala. Po enourni zamudi je pilot ukazal policistoma, naj žensko odpeljeta iz letala. Obvestil nas je, da bomo morali zaradi zamude prenočiti v Kamerunu. “Ponoči ne moremo pristati v Banguiju,” je pojasnil, “ker razsvetljava na letališču ne deluje.” Častnik se je nagnil k meni, rekoč: “Pa tudi zato, ker ponoči ni varno potovati po cesti med letališčem in mestom.” Obžalujoče se je nasmehnil. “Tako pač je v Srednjeafriški republiki!”



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.