Maj 2017 | Kaj čaka škotske goličave

Besedilo: Cathy Newman
Fotografije: Jim Richardson

George Pirie, zastopnik nizozemskega podjetnika Erica Heeremaja, je 30. julija 2015 točno ob šestih popoldan v kraju Kingussie na Škotskem poskrbel za vse potrebno, da je posestvo Allana Macpherson- Fletcherja prešlo v roke novega lastnika, ki je za nakup odštel približno šest milijonov evrov. S tem 2800 hektarov velika posest – z dvorcem iz 18. stoletja, zgrajenim iz sivega kamna po načrtih Roberta Adama, obkroženim z valovito goličavo, s petkilometrskim odsekom reke Spey in hišnim duhom Saro – ni bila več del družinske zapuščine, ki se je ohranjala iz roda v rod 225 let. “Lepo smo živeli, a je bil že čas,” je dejal Macpherson- Fletcher pozneje med srkanjem viskija v zimskem vrtu obnovljene hiše nekdanjega zakupnika na delu posestva, ki sta ga s soprogo Marjorie obdržala zase.

Kaj čaka škotske goličave Kliknite na sliko za povečavo.

V glasu tega toplega, prijetnega belolasega moža, oblečenega v rdeče hlače in temnomodro jopico in z okroglimi očali z okvirji iz želvovine na nosu, je bilo čutiti olajšanje. Star je bil 65 let in pripravljen na upokojitev. Njegovih otrok prevzem posestva ni zanimal, kar je “modro od njih”, kot se je izrazil. Vzdrževanje posesti je stresno in drago. “Denar kar kopni, če si nakoplješ na grbo posestvo v Škotskem višavju,” je dejal napol v šali. Poleg tega se je škotski parlament namenil sprejeti zakon o zemljiški reformi, po katerem bi lastništvo takih posesti postalo še dražje in težavnejše – to je deloma tudi posledica dolgoletnih razprav o elitizmu in prihodnosti goličav, po katerih je škotska pokrajina tako prepoznavna. Za Macpherson-Fletcherja je napočil čas za umik.

Preden so hišo predali novim lastnikom, so jo temeljito izpraznili, ostali so le lesen pod in opaženi zidovi. Sneli so portrete prednikov, iz omar pobrali plašče, hlače, kape in telovnike iz modrega, okrastega in rjavega tvida, ki so jih nosili na posestvu. Nagačene glave lovskih trofej (jelenov, gazel, dveh kafrskih bivolov, različnih ptic) s steklenimi očmi, ki so krasile stene, jedilno mizo iz mahagonija, srebrne pladnje s kupolastimi pokrovi za serviranje mesa in razkošne lestence, orientalske preproge, srebrni servis za 30 oseb z vgraviranim grbom in sloganom Macphersonovih Touch not the cat bot a glove (Ne drezaj v divjo mačko ali, v prenesenem pomenu: ne izzivaj nesreče) so pospravili v skladišče. Balavil naj bi se iz značilnega britanskega lovskega posestva, kjer stranke drago plačujejo za pohajkovanje po goličavah in zalezovanje jelenov, streljanje jerebov in lovljenje lososov – prelevil v družinski dom. Dvorec bo kraj, “kjer bodo živeli otroci”, je dejala kupčeva soproga Hannah Heerema. (Maja lani so lastniki oddali vlogo, a še niso prejeli odgovora nanjo.

Predlagali so spremembo namembnosti kmečkih poslopij, ki jih želijo preurediti v središče za obiskovalce s kavarno, prireditvenimi prostori in parkiriščem za približno 140 avtomobilov in avtobusov. Prebivalci bližnjih vasi, ki jih je zasuk v tržno dejavnost neprijetno presenetil in jih je zaskrbelo, da bo turizem škodljivo vplival na njihove vasi, so bili proti.) Zastopnik Pirie, ki je bil prej Macpherson-Fletcherju nenehno tesno za petami, ker je želel vse pravočasno opraviti, je po sklenitvi kupoprodajne pogodbe zapečatil garažna vrata, da bi zavaroval posest – kot bi hotel podčrtati konec poglavja. Žal so v garaži prav takrat gnezdile lastovke in postale neprostovoljna žrtev prodaje. “Uboge ptice,” je pomislil Allan Macpherson- Fletcher, nekdanji balavilski gospodar. Posestvo Balavil leži med reko Spey in hribovjem Monadhliath v Škotskem višavju.

Kaj čaka škotske goličave
Od skupne površine 2800 hektarov je kar 2400 hektarov goličav – edinstvene pokrajine, ki jo bičajo iste viharne sile gospodarskih, družbenih in političnih sprememb, ki so pripomogle k temu, da je posestvo prešlo v roke tujega kupca. (Zaradi odločitve Velike Britanije, da bo zapustila Evropsko unijo, se je znižala vrednost funta in nakup škotskih posestev s tujim denarjem se bo zato verjetno še pospešil. Tujci so pokupili polovico od 16 posestev, prodanih v letih 2015 in 2016.) Goličava je z nizkim grmičevjem in travo porasla vetrovna pokrajina, ki deluje minimalistično. Lahko bi jo primerjali z abstraktno umetnostjo: krpanka zaplat v neizrazitih okrastih, rdečerjavih in oglenih odtenkih, ki jih poživljata – odvisno od letnega časa in izoblikovanosti površja – žvepleno rumena zaradi cvetočega nepravega močvirskega asfodela in rdečerjava zaradi lišajev, pozno poleti pa se odene v kraljevski škrlat jesenske vrese. Izraz goličava zaobjema tako sušnejše resave v vzpetem svetu kot barja na mokrotnih območjih s skromnejšim odtokom.

Petinsedemdeset odstotkov vseh resav na svetu je v Veliki Britaniji, večina na Škotskem. Goličave so tudi mrakobno, tesnobno ozadje gotske literature in hollywoodske epike: filmov Viharni vrh, posnet po romanu Emily Brontë, Baskervillski pes po romanu Arthurja Conana Doyla in Pogumno srce v režiji Mela Gibsona. Predvsem pa ta slikovita pokrajina v turističnih brošurah vabi obiskovalce na Škotsko. V neki vladni raziskavi so anketiranci opredelili jelena, ki pozira na resavi z jezerom v ozadju, kot arhetipsko škotsko pokrajino. Narodi pogosto povezujejo svojo identiteto z ikonično pokrajino. Za Američane je to Divji zahod, za Avstralce divjina (outback). Na Škotskem so goličave ovite v meglico mitov. Pokrajina je videti, kot bi bila tam že od nekdaj, a ni tako. “Je divja, a to ni prava divjina,” pojasnjuje biolog Adam Smith, direktor škotske podružnice organizacije Game and Wildlife Conservation Trust. Če želimo ohraniti resavo, jo moramo občasno selektivno požigati, da preprečimo širjenje gozda.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.