Maj 2017 | Ehnaton

Besedilo: Peter Hessler
Fotografije: Rena Effendi

Tistega jutra so bile v Amarni, vasici v Zgornjem Egiptu, približno 300 kilometrov južno od Kaira, po leseni mizi razporejene vrabčje drobne koščice. “Tu so ključnica pa kost v nadlakti, rebro, spodnji del nog,” je razlagala ameriška bioarheologinja Ashley Shidner. “Star je bil leto in pol do dve leti.” Bil je skelet otroka, ki je v Amarni živel pred več kot 3300 leti, ko je bila tam prestolnica Egipta. Ustanovil jo je Ehnaton, kralj, ki skupaj z ženo Nefretete in sinom Tutankamonom kot vse druge osebnosti starodavnega Egipta buri domišljijo sodobnega človeka.

Brezimno okostje so izkopali iz neoznačenega groba. Kosti so kazale znamenja nezadostne prehrane, to so Shidnerjeva in drugi opazili pri posmrtnih ostankih na desetine amarnskih otrok. “Rast je začela zastajati pri približno sedmih mesecih in pol,” pravi Shidnerjeva. “To je ob prehodu z dojenja na gosto hrano.” Kaže, da je bil v Amarni ta prehod pri številnih otrocih odložen. “Morda je mati menila, da ni dovolj živeža.” Do nedavna so bili Ehnatonovi podložniki edini, ki niso ničesar pristavili o kraljevi zapuščini. Drugi so imeli o tem vladarju, ki je prestol zasedal od približno leta 1353 do 1336 pr. n. š. in je poskušal preoblikovati egipčansko vero, umetnost in vladavino, doslej že marsikaj povedati. Nasledniki so bili do njegovega kraljevanja večinoma zaničljivi.

Ehnaton Les je v Egiptu redek in zakon omejuje rabo dragocene naplavne zemlje za izdelavo opek, zato ostajajo apnenčaste klade pomembne za egiptovsko poceni gradnjo. Ehnatonovi templji in palače so bili zgrajeni iz klad, ki jih danes imenujejo talalat in jih lahko dvigne en sam delavec. To je omogočalo hitro zidavo – a je Ehnatonovim naslednikom tudi olajšalo rušenje mesta. V Luksorskem muzeju je rekonstruiran od sonca obledel zid iz talalata (spodaj) z upodobitvijo kralja, spoštljivih dvorjanov in duhovščine.

Celo Tutankamon – katerega kratka vladavina nas prevzema že vse od odkritja njegove grobnice leta 1922 – je izdal odlok, v katerem je kritiziral razmere pod očetovo vladavino: “Deželo je zajelo gorje; bogovi so jo zapustili.” Pod naslednjo dinastijo so Ehnatona omenjali kot “kriminalca” in “upornika”, faraoni so uničevali njegove kipe in podobe ter ga skušali docela izbrisati iz zgodovine. Ko ga dandanes arheologi znova odkrivajo, se mnenja prevešajo v nasprotno skrajnost. Leta 1905 ga je egiptolog James Henry Breasted opisoval kot “prvega posameznika v zgodovini človeštva”. Njemu in številnim drugim se je zdel revolucionar, katerega ideje, zlasti koncept enoboštva, so bile daleč pred časom. Arheološka pričevanja so bila vselej tako pičla, da so omogočala burjenje domišljije. Dominic Montserrat, katerega knjiga o Ehnatonu ima podnaslov Zgodovina, domišljija in stari Egipt (History, Fantasy and Ancient Egypt), pravi, da pogosto jemljemo drobce pričevanj iz starodavnih časov in jih uredimo v zgodbo, ki se zdi v našem času smiselna. To počnemo, piše, “da lahko preteklost kot zrcalo podržimo pred sedanjostjo”. Tako sodobno Ehnatonovo zrcalo je odsevalo že skoraj vse identitete, kar si jih je mogoče zamisliti. Kralja so upodabljali kot prvotnega kristjana pa miroljubnega okoljevarstvenika, odkritega in ponosnega homoseksualca in totalitarnega diktatorja. Njegovo podobo so enako navdušeno vzeli za svojo nacisti in afrocentristično gibanje.

Ehnaton Kliknite na sliko za povečavo.

Thomas Mann, Najib Mahfuz in Frida Kahlo so ga vpletli v svoje delo. Ko je Philip Glass napisal tri opere o vizionarskih mislecih, so trojico sestavljali Albert Einstein, Mahatma Gandhi in Ehnaton. Sigmund Freud se je nekoč med razvneto razpravo s švicarskim psihiatrom Carlom Jungom o tem, ali je ta egiptovski kralj trpel zaradi pretirane ljubezni do mame ali ne, onesvestil. (Freudova diagnoza: Ehnaton je skoraj tisoč let pred Ojdipom imel ojdipov kompleks.) Arheologi so vselej nasprotovali takim razlagam, a ključni delci sestavljanke so manjkali. Preučevanje Amarne se je večinoma osredotočalo na elitno kulturo: kraljeve kipe in stavbarstvo ter napise na grobnicah visokih uradnikov.

Poznavalci so leta in leta upali, da se jim bo ponudila priložnost za raziskovanje grobišč navadnih smrtnikov, saj so se zavedali, da bo zaradi kratkega obstoja Amarne – 17 let – pokopališče ponudilo redek vpogled v vsakdanje življenje. Toda s podrobno preiskavo okoliške puščave so šele po letu 2000 naposled odkrili štiri ločena pokopališča. Po tem odkritju so arheologi in bioarheologi skoraj deset let izkopavali in analizirali največje od njih. Zbrali so vzorce okostij vsaj 432 ljudi in se dokopali do mračnih spoznanj. Kar 70 odstotkov pokopanih, za katere vedo, koliko so bili stari, je umrlo pred 35. letom starosti, in očitno jih je le devet preživelo 50. leto. Več kot tretjina je preminila še pred 15. letom. Otroci so v rasti zaostajali tudi do dve leti. Številni odrasli so imeli poškodbe hrbtenice, kar je po mnenju arheologov dokaz, da so se preveč pehali pri delu, morda pri zidavi nove prestolnice. Leta 2015 se je skupina preselila na drugo pokopališče, severno od Amarne. Tam je izkopala posmrtne ostanke 135 ljudi.

Anna Stevens, avstralska arheologinja, ki vodi dela na tem pokopališču, mi je povedala, da so arheologi pri teh pokopih kmalu opazili razliko. Kaže, da so bili številni pokopani nanaglo, v grob so bili položeni skoraj brez pridatkov. Ni dokazov, da bi šlo za nasilne smrti, le razporejanje po družinah so opustili; v številnih primerih kaže, da so položili v skupni grob dva ali tri ljudi, ki si niso bili v sorodu. Bili so mladi – 92 odstotkov pokopanih na tem pokopališču ni bilo starejših od 25 let, več kot pol jih je umrlo med sedmim in 15. letom. “Očitno je, da to ni normalna krivulja umrljivosti,” je dejala Stevensova. “Nemara ni naključje, da so bili na tem območju kraljevi kamnolomi apnenca. Ali je to skupina delavcev, ki so bili vpoklicani zaradi mladosti – in so jih dobesedno ubili z garaškim delom?” Po njenem mnenju je na dlani eno: “Nedvomno si ni več mogoče domišljati, da je bilo življenje v Amarni prijetno.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.