Junij 2017 | Galápagos v težavah

Besedilo: Christopher Solomon
Fotografije: Thomas P. Peschak

Jon Witman je preveril delovanje regulatorja, si nataknil plavuti in se zvrnil vznak v Tihi ocean. Nedaleč proč se je morje zaletavalo v otok Beagle, enega od nekaj več kot sto čeri, otočkov in otokov ekvadorskega otočja Galápagos, ki ga prečka ekvator. Bela pena je vse, kar ostane od valov, ko se raztreščijo ob skalovju. Na polici nad pršcem so se nerodno poplesovaje kot najstniki na maturantskem plesu zvijali modronogi strmoglavci. Na skalah pod njimi se je vnel prepir med galapaškima morskima levoma. Ti prizori so bili morda povsem enaki kot takrat, ko je tu mimo pred skoraj dvema stoletjema plul Charles Darwin. Ta bitja, do potankosti prilagojena življenjskim razmeram na negostoljubnih otokih, so na prvi pogled sposobna kljubovati vsemu, tudi času samemu.

Nenadoma se je prikazal iz vode Witman. “Se že začenja,” je mrko dejal. S potapljaškega čolna je vzel video kamero in se spet izgubil pod gladino. Pognal sem se za njim čez krov. Na globini pet metrov mi je pokazal kameno koralo vrste Porites lobata. Morala bi biti podobna gorčično zeleni pagodi, a je namesto tega med živo rožnatimi in živo zelenimi odtenki na morskem dnu bíla v oči s svojo belino. Zajel jo je proces beljenja, odziv na pretoplo morsko vodo. Kmalu bo mrtva. Witman in člani njegove skupine na krajih, kot je otok Beagle, iščejo znamenja sprememb. Najdejo jih brez težav. Spremljajo temperaturo življenjske združbe na morskem dnu – dobesedno in v prenesenem pomenu.

Med pojavom El Niño leta 2016, najizrazitejšim podnebnim dogodkom na tem območju v zadnjih dveh desetletjih, je temperatura morske vode na krajih, ki jih potapljači redno obiskujejo, dosegla rekordnih 31° C. (Na splošno je temperatura morske vode okrog Galápagosa za več kot 2° C presegla dolgoletno povprečje.) Witman, ki že več kot 40 let raziskuje priobalne ekosisteme od Velikonočnega otoka do Mainskega zaliva, se boji, da ta pobeljena korala napoveduje razmah beljenja v prihodnjih letih – in še druge dramatične spremembe okolja. Otočje Galápagos sestavlja 13 večjih otokov, ki živijo tako v mitih kot na resničnih zemljevidih. To domišljijsko deželo, bogato s ščinkavci, je Darwin obiskal leta 1835 in se tam z opazovanjem živali dokopal do spoznanj, ki so mu (in nam) pozneje razkrila, kako se razvija življenje na Zemlji. Njegovo delo O nastanku vrst je vplivalo na “skoraj sleherno prvino v sistemu prepričanj sodobnega človeka,” je napisal evolucijski biolog Ernst Mayr.

Galápagos v težavah Kliknite na sliko za povečavo.

Čeprav se zdi otočje Galápagos nemara zelo odročno, pa tudi tja sežejo vplivi sodobnega življenja: podnebne spremembe zajemajo tudi zibelko razvojne teorije. Prizadele bi lahko tamkajšnje značilne vrste, kot so želve, ščinkavci, strmoglavci in morski legvani. Sloviti ekosistemi, od katerih se je svet toliko naučil o naravnem izboru, bi lahko bili za nas spet poučni, saj nam omogočajo vpogled v to, kaj se utegne zgoditi drugod. Galápagos, pravi Witman, “je čudovit laboratorij za preučevanje odzivanja vrst na podnebne spremembe.” Preden so otoki dobili ime Galápagos, so bili znani kot Las Encantadas (Začarani otoki) – otoki s kozavim površjem, ki so jih krasile morska pena, tekoča lava in čudne živali. “Ne naseljujeta jih ne človek ne volk,” je napisal Herman Melville. “Sikanje je tu poglavitni glas življenja.”

Kitolovci so si sikajoče želve natrpali v podpalubje za hrano, si obnovili zaloge vode in odpluli naprej. Imeli so prav, saj so otoki res nenavadni: ker jih od Južne Amerike ločuje 1000 kilometrov morja, je narava tam ubrala samosvojo razvojno pot. Le redke živali, ki jim je uspelo doseči otoke s celine, so preživele. Razvile so se v različne oblike, tako da so se prilagodile življenjskim razmeram na posameznem otoku. Tiste, ki se niso mogle prilagoditi, so bile zapisane pogubi. A danes se dogajajo še druge spremembe – ne le evolucijske. Le redki kraji na svetu omogočajo znanstvenikom podrobno spremljanje ekosistemov, ki so izpostavljeni tako hudim (včasih ponavljajočim se) pretresom v tako kratkih časovnih presledkih. Odkar ni dvoma, da se naš planet segreva, poskušajo Witman z Brownove univerze in drugi znanstveniki dognati, kaj čaka otočje v prihodnosti. Pojava El Niño in La Niña (pri prvem gre za otoplitev, pri drugem za ohladitev morske vode) morda nikjer drugje na svetu ne poganjata kroga življenja in smrti tako silovito kot prav na Galápagosu.

Spreminjanje temperature zraka in morske vode, količine padavin in morskih tokov povzročajo močna vremenska nihanja in vplivajo na razpoložljivost hrane, tako na kopnem kot v morju. Podnebne spremembe bodo po napovedih povzročile pogostejše El Niñe z obilnimi padavinami, ki se za zdaj pojavljajo približno vsakih 20 let – v prihodnosti pa naj bi se vsakih 10 let. V skladu z modeli naj bi se ocean blizu ekvatorja segreval za spoznanje hitreje kot drugod na tropskih območjih Tihega oceana, pravi Andrew Wittenberg, znanstvenik z Ameriške zvezne uprave za oceane in ozračje. Predvidoma se bo dvignila tudi morska gladina: po nekaterih napovedih za 55 do 76 centimetrov do leta 2100. Znanstveniki tudi menijo, da se bo zaradi toplejšega morja v hladnejšem delu leta omilil pojav garúa, tj. nastajanje goste megle, ki že približno 48.000 let ovija z bujnimi gozdovi porasle višje dele otočja Galápagos. To bi lahko uničujoče vplivalo na ekosisteme, odvisne od vlage, ki jo prinaša megla. Poleg tega svetovni oceani absorbirajo ogljikov dioksid, ki ga v ozračje izpuščamo ljudje, in Galápagos velja za eno od žarišč zakisanja oceanov, kar lahko pospeši raztapljanje apnenčastih ogrodij koral in mehkužcev, to pa lahko poruši ravnotežje v oceanskem prehranskem spletu.

Galápagos v težavahe

Witman s svojo skupino pričakuje, da se bo beljenje koral, ki ga opažajo v morju okrog otokov, okrepilo zaradi pretiranega segrevanja morske vode, ki ga povzročajo El Niñi. Tropski ocean brez koralnih grebenov je kot velemesto brez nebotičnikov: ker bodo nekatera domovanja rib in drugih, od koral odvisnih morskih živali, izginila, bodo imele na voljo manj krajev, ki bi jim ponujali zavetje in hrano. Bogat ekosistem bo tako postajal vse revnejši in zatovse težje kos pretresom, tudi tistim, ki jih povzročajo podnebne spremembe. Da je vse skupaj še slabše, so otoki tudi pod pritiskom naraščanja prebivalstva – na njih živi približno 25.000 ljudi, vsako leto pa jih obišče še okoli 220.000 turistov. Do zdaj je živalstvu in rastlinstvu na Galápagosu uspelo preživeti vse te nevarne pritiske. Toda spremembe morda prihajajo prehitro in iz preveč smeri hkrati, da bi se imelo možnost prilagoditi. Zagoreli, postavni potapljaški maček Witman, zasidran v polkrožnem zalivčku, primernem za reklamo za medene tedne, si čez črtaste kopalke navleče zdelano neoprensko obleko.

Skupino treh potapljačev popelje nazaj na morsko dno. Eden od njih drži v roki tablico za pisanje pod vodo in kot prizadeven popisovalec preiskuje razpoke ter šteje svaljkaste morske ježke s kot svinčnik debelimi bodicami. Witmanov doktorski študent Robert Lamb pobira video kamere, ki so jih namestili, da bi snemale vedenje rib, denimo panamskih narednikov in mehiških grbastih ustnač. Witman plava malo nad dnom in sistematično snema. Dogajanje poživljajo igrivi morski levi, ki grizljajo tračne metre potapljačev, kot bi bili zobne nitke.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.