Julij 2017 | Lepota pod ledom

Besedilo: Laurent Ballesta
Fotografije: Laurent Ballesta

Zjutraj smo s francoske raziskovalne postaje Dumont d’Urville na obali Adelijine zemlje na Vzhodni Antarktiki pripešačili do luknje, ki smo jo bili v led izvrtali prejšnji dan. Najprej smo morali razbiti tanek led, ki se je na vodi naredil čez noč. Luknjo smo izvrtali skozi tri metre debelo plast ledu; bila je ravno dovolj široka, da se je človek po njej spustil do morja spodaj.

Še nikoli se nismo potapljali skozi tako majhno odprtino. Spustil sem se prvi. Da sem se prerinil skozi, sem se moral potiskati in vleči z rokami, koleni, petami in konicami plavuti. Ko sem končno štrbunknil v vodo, sem se ozrl nazaj – in spreletel me je srh. Luknja se je že začela zapirati za menoj. Na spodnji strani morskega ledu je bila gosta brozga plavajočih ledenih kristalov, ki so se razmaknili, ko sem se spustil v vodo. Zbirali so se v luknji, kakor da je na glavo obrnjen odtok. Ko sem potisnil roko v to ledeno goščo, je bila debela skoraj meter. Zgrabil sem varnostno vrv in se po njej vlekel navzgor centimeter za centimetrom, a sem se z rameni nekam zataknil. Nenadoma se mi je zameglilo pred očmi od močnega udarca v glavo; Cédric Gentil, eden mojih potapljaških tovarišev, me je poskušal izkopati in me je z lopato zadel v glavo. Končno me je zgrabil za roko in izvlekel. Za tisti dan sem s potapljanjem opravil – a to je bil le eden od 32 potopov.

Lepota pod ledom

Na Antarktiko sem prišel še z enim fotografom, Vincentom Munierom. Povabil naju je filmski ustvarjalec Luc Jacquet, ki je snemal nadaljevanje dokumentarnega filma Popotovanje cesarskega pingvina (La Marche de l’Empereur), uspešnice iz leta 2005. Jacquet je snemal cesarske pingvine, Munier jih je fotografiral, moja skupina pa naj bi dokumentirala življenje pod morskim ledom. Pozimi je morje v tem delu Antarktike zamrznjeno še sto kilometrov od obale, a prispeli smo oktobra 2015, na začetku pomladi. Šestintrideset dni naj bi se potapljali do globine 70 metrov skozi led, ki se lomi in umika, dokler ne sega le še nekaj kilometrov od obale. Že desetletja sem podmorski fotograf. Začel sem v Sredozemskem morju, kjer sem se pred 30 leti naučil potapljati. Hrepenenje po novih skrivnostih me je nato popeljalo drugam.

V morju pred Južnoafriško republiko sem se potopil 120 metrov globoko, da sem lahko posnel redke resoplavutarice, pred otokom Fakarava v Francoski Polineziji pa sem prebil pod vodo nepretrgoma 24 ur, da sem opazoval parjenje 17.000 kirnj. Vendar se odprava na Antarktiko ni mogla primerjati z nobeno drugo. Tam naj bi se pod led potopil globlje kot kdorkoli doslej – in razmere so bile več kot surove. Doma v Franciji smo se na odpravo pripravljali dve leti. Na zemljevidu Adelijine zemlje, ki sem ga pritrdil na steno, sem izbral mesta potopov v različno globokem morju do 10 kilometrov od raziskovalne postaje Dumont d’Urville. V sodelovanju s proizvajalci smo poskušali odpraviti slabosti klasičnih potapljaških oblek. Temperatura morske vode na Antarktiki je 1,8° C pod lediščem. (Slana voda ima ledišče pri nižji temperaturi kot sladka.) Brez suhih oblek bi že v 10 minutah umrli zaradi podhladitve.

Lepota pod ledom Kliknite na sliko za povečavo.

Z izboljšano opremo smo lahko v vodi prebili do pet ur. Tudi priprave za vsakokratni potop so trajale približno toliko. Kjer se do vode nismo mogli spustiti skozi luknje, ki so si jih v led izgrizli weddllovi tjulnji, smo z vrtalnikom za led izvrtali svoje luknje. Ko morajo tjulnji vdihniti zrak, nekako najdejo pot do odprtine v ledu, nam pa je največjo grozo zbujala misel, da bi se izgubili in ostali ujeti pod njim. Zato smo v luknjo spustili svetlečo se rumeno vrv in jo vlekli s seboj med potopi. Na koncu smo se po njej potegnili iz vode. Obleke so bile štirislojne: na notranji strani je bilo termo spodnje perilo, sledil mu je električno ogrevani pajac, potem pa še debel flis in več kot centimeter debel sloj nepremočljivega neoprena. Tu so bile še kapa in podkapa, nepremočljive rokavice in ogrevane podloge, plavuti in 16 kilogramov uteži. Pajaca sta ogrevali bateriji, opremljeni smo bili še z zaprtokrožnim dihalnim aparatom (takšna naprava omogoča dolgotrajnejše potope) in rezervno jeklenko s plinom, nazadnje pa je sledila še moja fotografska oprema.

Videti smo bili kot astronavti brez čelad. Uro smo potrebovali zgolj za to, da smo navlekli nase vsa oblačila; pri tem nam je moral pomagati urgentni zdravnik Emmanuel Blanche, ki je bil član naše skupine. Ko smo bili končno pripravljeni na spust v ledeno mrzlo vodo, smo imeli na sebi vsak 90 kilogramov oblačil in opreme. Sam sem se počutil, kot bi se spet učil potapljanja povsem od začetka. Premikal sem se mukoma, plavati je bilo skoraj nemogoče. Mraz je hitro omrtvil tistih nekaj kvadratnih centimetrov mrzli vodi izpostavljene kože na licih in je med potopom prodiral v obleko in rokavice ter vse bolj grizel.

Lepota pod ledom

Bilo je nevzdržno, a moral sem potrpeti. Ko smo med dvigom na koncu opravljali dekompresijski postanek, smo iskali karkoli, kar bi našo pozornost odvrnilo od bolečine. Ko smo končno prilezli ali se izvlekli iz ledenega oceana, sem obležal na ledu povsem brez moči. Možgani so bili omamljeni in niti pomislil nisem, da bi si snel opremo. Koža je bila trda in zgubana, ustnice, roke in stopala sem imel zatečene in otrple – ko se je telo malce ogrelo in je začela kri spet krožiti, pa je bolečina dosegla vrhunec. Tako zelo me je bolelo, da sem si zaželel, da se mi okončine ne bi odtajale. Po štirih tednih prstov na nogah nisem več čutil, niti na toplem. Potrebnih je bilo sedem mesecev, da so si poškodovani živci po vrnitvi v Evropo opomogli.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.