September 2017 | Varuhi morja

Besedilo: Eric Vance
Fotografije: Thomas P. Peschak

Do sončnega vzhoda je bilo še pol ure in ocean je bil temen kot črnilo.

Ducat ribičev je posedalo v uradu pristaniškega nadzornika v ribiškem mestecu Punta Abreojos na sredini Kalifornijskega polotoka v Mehiki. Smeje se so se pomenkovali o zabavi, ki naj bi jo priredili zvečer. Razpoloženje je bilo praznično, saj prebivalci vse leto nestrpno pričakujejo začetek sezone nabiranja morskih ušes. Sezona se je pravzaprav začela že štiri mesece prej, vendar skupnost v Punti Abreojosu spoštuje omejitev, ki si jo je določila sama, kar ni prav pogosto. Namesto da bi začeli njeni člani morska ušesa nabirati takoj, ko to dovoli vlada, torej januarja, počakajo do aprila, ko so polži že precej bolj mesnati kot na začetku leta. Na Tihi ocean sem odplul s tremi ribiči. Stari so bili nekaj več kot 50 let, skupaj so ribarili že od najstniških let. “Konj” je skrbel za motor, “Krt” je vlekel iz morja vreče z morskimi ušesi, “Riba” se je, kajpada, potapljal. (Ime jim je Porfirio Zúñiga, Eduardo Liera in Luis Arce, a jih v resnici nihče ne kliče tako.) Riba je bil še posebej dobre volje – tik pred tem se je bil vrnil iz Pebble Beacha v Kaliforniji, kjer je deskal in igral golf.

Varuhi morja Potapljač na dah plava z veleokimi trnoboki v Kalifornijskem zalivu blizu Caba Pulma. Odkar so na območju edinega koralnega grebena v Kalifornijskem zalivu prepovedali ribolov, se je biomasa povečala za dva- do trikrat.

Prijatelja sta se malce ponorčevala iz njega, ko si je nadel povsem novo potapljaško obleko. Sonce je vzšlo in barva morja se je iz črne prelila v globoko modro. Preden smo prispeli na kraj, kjer naj bi nabirali polže, je Konj ustavil čoln nad grebenom, polnim morskih ušes. “To so zelena morska ušesa,” je rekel Krt. “Še vsaj mesec dni ne bodo dovolj velika.” Nekaj kilometrov naprej je Riba skočil v vodo. V dveh urah je dosegel kvoto in je nasmejan priplaval na površje s polno vrečo zdravih morskih ušes. V večini ribiških naselij v Mehiki – ali tudi v večini sveta v razvoju, če smo že pri tem – bi možje iz izropanega morja vlekli skromen ulov in komaj napraskali za preživetje. Kako so lahko tile tako optimistični glede prihodnjega ulova? Kako si lahko privoščijo novo opremo in počitnice na elitnih igriščih za golf? Ribiško zadrugo v mestecu so ustanovili leta 1948 in dolga leta je delovala tako kot druge – njeni člani so iz morja jemali, kolikor so lahko. V 70. letih pa so se po nekaj sezonah z zelo skromnim ulovom ribiči odločili poskusiti nekaj novega. Jastoge (in pozneje morska ušesa) naj bi lovili v skladu z dolgoročnimi cilji in ne za takojšnji dobiček. Danes v Punti Abreojosu in še nekaj podobno naravnanih skupnostih na Kalifornijskem polotoku, ki uporabljajo isto strategijo, naberejo več kot 90 odstotkov morskih ušes v Mehiki. Hiše v Abreojosu so sveže prepleskane. Mesto ima bejzbolsko in deskarsko moštvo. Jastoge in morska ušesa konzervirajo v sodobnem predelovalnem obratu in prodajajo naravnost v Azijo. Tako ustvarjajo lep dobiček. Krajevne vode nadzorujejo z radarji, ladjami in letali. Upokojeni ribiči prejemajo pokojnino.

Varuhi morja Kliknite na sliko za povečavo.

Morda tega uspeha nihče ne ponazarja bolje kot 67-letni Zacarías Zúñiga. Njegov oče je sodeloval pri ustanovitvi zadruge, a si je z ribištvom vseeno s težavo služil vsakdanji kruh. Zúñiga dela kot strokovnjak za nadzor kakovosti v tovarni ribjih konzerv. S štipendijo za študij na kolidžu, ki jo je zagotovila zadruga, je njegov sin postal profesor računalništva. “Vsi smo zaposleni in hkrati smo vsi lastniki,” se je pohvalil. Punta Abreojos pa v tem delu Mehike ni edina zgodba o uspehu. Ribje populacije v svetu se naglo zmanjšujejo in pripadniki vrst, kot so tuni, morske želve in kirnje, so vse redkejši. A v severozahodni Mehiki je petim skupnostim uspelo zavarovati podvodne vire. Ta mala zavarovana območja so vzpostavile domače skupnosti ali pa so jih razglasili ob njihovi podpori, kar se številnim okoljevarstvenikom zdi odločilnega pomena za učinkovito varstvo narave. Kako so to izpeljali, je lahko za zgled ribiškim skupnostim po vsem svetu. Zgodovina ribištva v vodah okrog Kalifornijskega polotoka je saga o vzponih in padcih. Ko je polotok leta 1940 obiskal pisatelj John Steinbeck, se ni mogel načuditi neverjetni biotski raznovrstnosti – velikanskim jatam mant, rastiščem ostrig in morskim želvam, ki jih je bilo toliko, da si lahko po pripovedovanju starejših prebivalcev prečkal morje po njihovih hrbtih. A v nekaj desetletjih so ljudje s svojim ravnanjem dosegli skrajne meje in dodobra izčrpali naravna rastišča ostrig. Zatem so se lotili morskih želv, tunov, morskih psov, kirnj in še ducata drugih vrst. Mehiška vlada je vse še poslabšala, saj je s programom “Pohod k morju” desetletja spodbujala brezposelne delavce, naj postanejo ribiči.

Na južnem delu Kalifornijskega polotoka, ki je šele leta 1974 postal mehiška zvezna država, se je tako razvila kultura “samotnih kavbojev” in se ohranila vse do danes. “Ljudje so navajeni delati po svoje,” je dejal Octavio Aburto, morski biolog na Scrippsovem oceanografskem inštitutu, ki že 20 let preučuje ribištvo Kalifornijskega polotoka. “Od vlade ne pričakujejo ničesar.” A po desetletjih čezmernega ribolova je ribištvo začelo doživljati zaton. Populacije ciljnih ribjih vrst v regiji so se zelo zmanjšale, družine pa so se v lovu na preostale ribe selile od tabora do tabora. Nekaj majhnih skupnosti je začelo iskati rešitve, saj so želele ohraniti vire preživljanja. Sčasoma so njihove zamisli prevzeli tudi drugod.

Video:
(posnetek je v angleščini)




Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.