Oktober 2017 | Zeleni Dubaj

Besedilo: Robert Kunzig
Fotografije: Luca Locatelli

Če bi radi spoznali nenavadno drzni Dubaj – ta razcvet betona, stekla in jekla, ki zadnja tri desetletja vznika iz razbeljenega peska Arabije in se nezadržno širi – se morda za začetek podajte smučat. Smučišče je od zunaj videti kot srebrna vesoljska ladja, poševno zarinjena v pritličje nakupovalnega središča Mall of the Emirates. V nakupovalnem središču si lahko ogledate izložbe z izdelki blagovnih znamk, nato pa skozi nihajna steklena vrata vstopite v smučarsko središče Ski Dubai. Na majici, ki sem si jo kupil za spomin, je narisan Celzijev termometer z napisom ‘Spustil sem se s +50 na –8.

Na smučišču sicer nisem imel občutka, da je tako mrzlo, a na prostem poleti se temperatura v Dubaju res lahko približa 50° C. Takrat je zaradi bližine morja zadušljivo soparno. Kljub visoki vlažnosti zraka pa v Dubaju le redkokdaj dežuje, saj so na leto deležni manj kot 100 mm dežja. Stalnih vodotokov ni. Kakšno naselje je smiselno postaviti v takem okolju? Dubaj je bil stoletja dolgo ribiška vas in trgovsko pristanišče, majhen in reven. Potem pa sta ga nafta in nebrzdan razcvet nepremičninskega trga preobrazila v mesto, polno arhitekturnih čudežev, ki se ponaša s tretjim najprometnejšim letališčem na svetu. “Če je vaš cilj trajnostni razvoj, se ga verjetno ne bi lotevali tu,” je dejal Janus Rostock, priznani arhitekt, ki je prišel v Dubaj iz Københavna.

Pa vendar si je dubajska vlada zastavila za cilj prav to – ustvariti trajnostno mesto. Trajnosten? Dubaj? Nikoli in nikdar, boste porekli. Mesto je v letih gospodarskega razcveta zaradi poceni energije in brezbrižnosti do okolja postalo simbol za razsipnost. A smučanje v zaprtem prostoru je le najbolj v nebo vpijoč simbol tega: v Dubaju porabijo še veliko več fosilnih goriv za klimatsko hlajenje steklenih nebotičnikov. Da bi lahko v vseh stavbah iz pip tekla voda, morajo dobesedno vsak dan prevreti za stotine olimpijskih bazenov morske vode. In da bi ustvarili več obale za več luksuznih hotelov in vil, so morali koralne grebene pokopati pod velikanskimi umetnimi otoki.

Zeleni Dubaj Kliknite na sliko za povečavo.

Leta 2006 je Svetovni sklad za naravo (WWF) Združene arabske emirate (ZAE) razglasil za državo z največjim okoljskim odtisom na prebivalca, predvsem zaradi izpustov ogljika. To je zagotovo veljalo za Dubaj. V desetletju zatem se je prebivalstvo mesta podvojilo na več kot 2,8 milijona. A po letu 2006 se je zgodilo še nekaj drugega: Dubaj se je začel spreminjati. Vzporedno s Cesto šejka Zayeda zdaj vozijo računalniško vodeni bleščeči vlaki podzemne železnice. V novi stanovanjski soseski, ki so jo poimenovali Trajnostno mesto (Sustainable City), reciklirajo vodo in odpadke ter proizvedejo več energije, kot je porabijo. Zunaj v puščavi gradi Dubaj velikansko sončno elektrarno. “Vodstvo je spoznalo, da gospodarska rast ni trajnostna, če ni poskrbljeno za izpuste,” je povedal Tanzeed Alam, direktor za podnebje in energetiko v organizaciji Emirates Wildlife Society, domačem partnerju Svetovnega sklada za naravo. “Vodstvo” pomeni v Dubaju njegovo visokost šejka Mohammeda bin Rashida al Maktouma, 68-letnega dednega emirja, ki mu pravijo Vladar.

Šejk Mohammed je prevzel vodenje emirata leta 2006. Odločil je, da bo leta 2050 njegovo mesto 75 odstotkov energije pridobilo iz čistih virov. Doseči hoče, da bo imel Dubaj najmanjši ogljični odtis na svetu. Mnogi (tudi Rostock in Alam), ki sem jih spoznal med zadnjim obiskom Dubaja, so prepričani, da lahko mesto to res uresniči. In če se to lahko zgodi tu, pravijo, se lahko kjerkoli po svetu. ŠEJK MOHAMMED je odraščal v hiši, ki so jo razsvetljevale oljenke, vodo pa so jim z oslovsko vprego dovažali iz vaškega vodnjaka. Hiša je bila last njegovega
deda, emirja; družina Al Maktoum vlada Dubaju  od leta 1833. Hiša še vedno stoji ob ustju Dubajskega zaliva v morje, v naravnem pristanišču, ki je sploh razlog za obstoj mesta. Mohammedov oče, šejk Rashid bin Saeed Al Maktoum, je odraščal v isti hiši in kot mlad mož doživel leta, ko so ljudje v Dubaju stradali. Velika gospodarska kriza in gojenje biserov sta uničila trg naravnih biserov, zato je potapljanje za biseri kot glavna dejavnost kraja zamrlo.

Šejk Rashid je začel modernizirati Dubaj po letu 1958, ko je prevzel oblast, zlasti pa proti koncu 60. let minulega stoletja, ko so začeli črpati nafto. Kmalu je mestu zagotovil elektriko, tekočo vodo in asfaltne ceste. Zgradil je šole, letališče in leta 1979 tudi 38-nadstropni Svetovni trgovinski center (danes Nebotičnik šejka Rashida), v tistem času najvišjo zgradbo na Bližnjem vzhodu. Biseri niso bili večni in šejk Rashid je vedel, da tudi nafta ne bo. Dubaj ima le delček naftnih zalog ZAE – levji delež pripada emiratu Abu Dabi. Ko je bil torej leta 1979 zgrajen Svetovni trgovinski center, Dubaj ni bil središče svetovne trgovine, a šejk Rashid se je odločil, da bo to postal.

Zeleni Dubaj Kliknite na sliko za povečavo.

Tistega leta je odprl drugo in večje pristanišče Jebel Ali 40 kilometrov od Creeka, kakor pravijo staremu dubajskemu pristanišču. Njegov sin Mohammed je zapolnil prazen prostor med pristaniščema in spremenil Dubaj v ne le trgovsko in finančno, temveč tudi, kar je neverjetno, v turistično in nepremičninsko središče. Vsak državljan ZAE je že dolgo upravičen do parcele, na kateri si lahko postavi vilo. A v letih po prelomu tisočletja, ko je Dubaj začel dovoljevati lastništvo nepremičnin tujcem (te je pritegnilo že to, da v Dubaju ni treba plačevati dohodnine), je začel pritekati denar. Državo so pozidala štiri velika gradbena podjetja. Prihajale so množice delavcev iz Južne Azije in gradile vile in v steklo odete nebotičnike. V deželi, kjer sonce neusmiljeno pripeka, to sicer ni najustreznejši material, a trg je zahteval svoje.

Delavci so živeli v delavskih naseljih, kjer so vladale človeka nevredne razmere, delodajalci pa so po nekaterih navedbah ravnali z njimi tako rekoč kot s sužnji. Rast mesta vzdolž obale je bila bliskovita. Razširilo se je tudi v Perzijski zaliv, na umetne polotoke, zgrajene iz velikanskih količin peska, izkopanega z morskega dna, prav tako v Arabsko puščavo. “Pri rasti Dubaja je zelo očitno, da so obsedeno gradili navzven, v puščavo,” je povedal Yasser Elsheshtawy, egiptovsko-ameriški arhitekt, ki je 20 let poučeval na Univerzi ZAE v Al Ainu. “Nikakršnih omejitev ni bilo. Energija je bila poceni. Vsi so imeli avtomobil. Zakaj torej ne?”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.