November 2017 | Pterozaver

Besedilo: Richard Conniff
Fotografije: Robert Clark

Večina debelo pogleda, ko sliši izraz “pterozaver”. Dokler ne pristaviš: “kot pterodaktil”. Tako so namreč poimenovali prvega pterozavra, ko so v 18. stoletju našli njegove fosile. Znanstveniki so odtlej opisali že več kot 200 vrst pterozavrov, a se predstave o nekakšnih krilatih zmajih, ki so 162 milijonov let vladali mezozojskemu nebu, niso prav nič spremenile. Še vedno si jih zamišljamo kot okorne leteče plazilce s koničasto glavo, usnjatimi krili in morilskimi nagnjenji. Poglejmo, denimo, film Milijon let pred našim štetjem (One Million Years B. C.) iz leta 1966.

Vreščeči vijolični pterozaver odnese Raquel Welch v svoje gnezdo, da bi z njo nahranil mladiče. (Seveda preživi.) Tudi v novejšem filmu Jurski svet (Jurassic World) iz leta 2015 je bila pterozavrom dodeljena dobra stara vloga letečih zverin, ki šavsajo po ljudeh in jih odnašajo na nebo. (Samo mimogrede: zadnji pterozavri so izumrli pred 66 milijoni let, torej davno, preden so nastopili prvi ljudje.) Toda množica fosilnih najdb je razkrila pterozavre presenetljivih novih oblik, velikosti in čudi. Nekateri palentologi zato menijo, da je obenem živelo na stotine vrst pterozavrov, ki so si delili življenjska območja podobno kot današnje ptice. Med njimi so bile, denimo, pošasti, kot je Quetzalcoatlus northropi, ena največjih doslej odkritih letečih živali. Kecalkoatli so bili visoki skoraj kot žirafe, čez krila so merili 10,5 metra in najbrž so jim teknili mladiči dinozavrov.

Pterozaver Kliknite na sliko za povečavo.

A tedanji svet so naseljevali tudi kot vrabec veliki pterozavri, ki so švigali skozi pradavne gozdove in so se bržkone prehranjevali z žuželkami. Pa veliki pterozavri, ki so tako kot zdaj albatrosi po več dni skupaj jadrali nad oceani. In pterozavri, ki so postopali po somorničnih plitvinah in se podobno kot današnji plamenci prehranjevali s precejanjem vode. Med najbolj vznemirljivimi najdbami so zagotovo fosilizirana jajca pterozavrov. Tridimenzionalni posnetki nepoškodovanih jajc so v lupinah razkrili svet zarodkov in pomagali pojasniti, kako so se razvijali mladiči pred izvalitvijo. Eno jajce so našli celo v jajcevodu pterozavra iz rodu Darwinopterus s Kitajskega, skupaj s še enim jajcem, ki se je najbrž iztisnilo ob udarcu, usodnem za samico. “Mrs. T” (Gospa Pterozaver) je tako postala prvi pterozaver z nesporno določenim spolom. Ker na glavi ni imela grebena, je bila tudi prvi prepričljiv dokaz, da so bili veliki in živobarvni grebeni pri nekaterih samcih pterozavrov najbrž namenjeni snubitvenemu razkazovanju (tako kot pri nekaterih današnjih pticah). Ta odkritja so pterozavre predstavila v novi luči. Po svoje so jim vdihnila novo življenje, postali so živali iz mesa in krvi. Raziskovalcem dinozavrov pa so vzbudila nenasitno željo po novih odkritjih in spoznanjih.
Britanski raziskovalec pterozavrov Dave Martill je med potjo v plastovito geološko gibanico narodnega parka Big Bend v jugozahodnem Teksasu v mislih preletel “seznam najnujnejših opravil”, ki ga je sestavil za kratek obisk najdišča fosilov: (1) Najdi občudovanja vredno klopotačo. (2) Najdi popolno kecalkoatlovo lobanjo, ki te bo čakala na tleh. Možnosti za uresničitev prve točke so skorajda neskončno večje. A s paleontologom Nizarjem Ibrahimom sta začela takoj natančno pretresati vprašanje, kako pridobiti dovoljenje za raziskavo, če bi se načrt uresničil. To je prvo pravilo pri raziskovanju pterozavrov: biti moraš velik optimist. Verjeti, da se boš nekega dne odpravil na pot in našel sled pterozavra, je podobno, kot če kupiš loterijsko srečko in že isti hip razmišljaš, kako boš porabil dobitek. Fosili pterozavrov so skrajno redki. Njihov čudoviti svet, zgrajen na votlih kosteh, ki so imele stene tanke kot papir, se je že davno sesul v prah. Še posebej redki so fosili kecalkoatla.

Pterozaver Quetzalcoatlus northropi je bil ena največjih letečih živali vseh časov: visok je bil skoraj kot žirafa, razpeta krila je imel tolikšna kot lovec F-16. Model v naravni velikosti, ki ga barvajo v studiu v Minnesoti, bo razstavljen v kulturnem središču v Kuvajtu.

Znan je le po nekaj odlomkih kosti, ki so jih v 70. letih minulega stoletja našli v narodnem parku Big Bend. Martill in Ibrahim sta si vzela tri dni za iskanje fosiliziranih kosti po globoko razbrazdanih pobočjih. Prečesala sta greben z obetavnim imenom Greben pterodaktilov (Pterodactyl Ridge). Ves čas sta se ravnala po oznaki X, s katero je odkritelj kecalkoatla na zemljevidu označil točen kraj najdbe. Razbirala sta rahle razlike med geološkimi plastmi (“Poglej, kako lepo se tu vidijo Milankovićevi cikli,” je vzkliknil Martill, navdušen nad tem, kako se spremembe v nagibu zemeljske osi in kroženju Zemlje okrog Sonca poznajo v kamninah.)

V domišljiji sta si začela slikati pozabljene svetove. Na grebenu iz peščenjaka brez vidne poti navzdol je Martill pripomnil: “Nisem še našel hriba, s katerega ne bi mogel pasti.” Vzel je pot pod noge in že je bil, brez praske, spodaj. Nista naletela ne na klopotačo ne na najmanjšo sled pterozavra. V tolažbo jima je bilo, da sta našla stegnenico velikanskega dinozavra, morda alamozavra.
Toda dinozavri niso pterozavri, in nasprotno. Ko sta paleontologa zapuščala park, sta si že začrtala traso prihodnje odprave, namenjene iskanju kecalkoatla. Nemogoče se je upreti zapeljivi mešanici skrajno pestrih oblik, velikosti in vedenja pterozavrov, na katero namigujejo redke fosilne najdbe. Predstave znanstvenikov o pterozavrih so se pogosto zelo razhajale – celo o tako temeljnih vprašanjih, kot sta njihov videz in vedenje.

Vzrok za to je deloma v tem, da so raziskovalci hipoteze postavili zgolj na peščici primerkov, pri katerih so pogosto manjkale ključne podrobnosti. Pa tudi v tem, da je telesna zgradba pterozavrov preprosto nenavadna in na videz neustrezna tako za življenje na kopnem kot na nebu. Nekateri znanstveniki so pterozavre prikazovali kot bitja, ki se plazijo po trebuhu. Drugi so si jih predstavljali kot zombije, hodeče po dveh nogah, s čudno podaljšanimi naprej štrlečimi sprednjimi okončinami in krili, zloženimi zadaj kot nekakšno ogrinjalo. Tretji so jih prikazovali hodeče po vseh štirih, s krili lepo zloženimi ob strani, a nerodno, kakor bi se učili hoditi ob pomoči bergel. Nekateri so trdili, da so bili pterozavri tako slabo usposobljeni za vzletanje, da so lahko poleteli le, če so se z glavo navzdol obesili s pečine in se vrgli v globino.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.