December 2017 | V dragulje vrezane podobe

Besedilo: Aleksandra Nestorović
Fotografije: Arne Hodalič

Zaradi lepote materiala in vanj vrezanih miniaturnih podob so to še posebej od renesanse občudovani zbirateljski predmeti, sodobne raziskave gem pa nam omogočajo še precej več: pristen vpogled v umetnost, duhovnost, verovanje in družbo antičnega sveta. Zgodbe, ki se opirajo na napačno razlago Prometejevih verig, nam pravijo, da ima nošnja prstana svoj izvor v kavkaškem kamnu; delček tega kamna, vdelan v železo in nataknjen na prst, naj bi bil prvi prstan in prva gema. (Plinij, Naravoslovje, 37, 1, 2)* Gliptika, umetnost vrezovanja podob v okrasno kamenje, se je razvila v 4. tisočletju pr. n. š. v Mezopotamiji, kmalu pa so jo prevzele tudi druge kulture in ji dodale svoje umetniške prvine. Egipčani so na primer okrasno kamenje najpogosteje gravirali v obliki skarabeja, za pečatnike minojske in mikenske kulture je značilna pestrost oblik in motivov iz vsakdanjega življenja.

Svilna pot Zbirka Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož.
Kliknite na sliko za povečavo.

Z mojstrsko izvedbo v grški klasični dobi je gliptika dosegla nov vrhunec v umetniškem smislu, v helenizmu pa tudi tehnološko: gravirali so celo najtrše okrasne kamne, za izdelavo gem so začeli uporabljati steklo, kot nova oblika brušenja se je uveljavila kameja. Grška gliptika je močno vplivala na rimsko. S prevzemanjem grške kulture, vojaškimi osvajanji in selitvijo mojstrskih graverjev v novo središče sveta sta se izdelava in raba gem najbolj razmahnili prav v rimski kulturi. Z njo so geme dosegle tudi najbolj oddaljene dele imperija. Antične geme so se na območju današnje Slovenije pojavile s stiki in romanizacijo nekoliko pred začetkom našega štetja. Vse do 2. in 3. stoletja, ko so rimska mesta cvetela, jih je bilo vedno več, od 4. stoletja pa se je njihovo število precej zmanjšalo; to je povezano z razkrojem rimskega imperija in spremembami načina življenja.

Tako je s slehernim delavcem in mojstrom, ki dela noč in dan: pečatne prstane izrezuje in potrpežljivo izpopolnjuje njih obliko. Z vsem srcem se trudi, da bi izoblikoval podobo, in bedi, da bi delo končal. (Sirah 38, 27) Rimljani so geme izdelovali iz različnih okrasnih kamnov. Večinoma so uporabljali različice kremena, ki ga je razmeroma lahko gravirati, hkrati pa je dovolj trd, da se ni obrabil, če so ga uporabljali za pečatnik. Od kakovosti kamna je bilo odvisno, v kakšno obliko so ga izbrusili in kako vstavili v prstan. Enobarvno okrasno kamenje, na primer karneol in jaspis, je vstavljeno v prstan tako, da je vidna le površina. Večbarvno plastovito okrasno kamenje, na primer oniks, sardoniks in ahat, pa je najopaznejše, če je dvignjeno iz celice prstana.

Prosojne kamne so brusili izbočeno in s tem poudarili njihov sijaj. Rimske geme so navadno ovalne oblike, saj ta najbolje ustreza kompoziciji motivov in obliki prstanov, redkejše so okrogle in osmerokotne. Manjše so bile izdelane za prstane, večje za obeske. Kose neobdelanega kamna so sprva oblikovali v želeno obliko z brušenjem na brusnem kolesu. Da bi se površina kamna svetila, so ga drgnili s tkanino, v kateri je bil smirkov prah, in nato še s finim hematitom. Polirani kosi so bili naprodaj, v tej obliki jih je lahko kupil obrtnik – scalptor gemmarum – in vanje vrezal motiv. Njegovo glavno orodje so bili tenki bronasti ali železni koluti in svedri različnih velikosti in oblik, pritrjeni na vreteno, ki se je vrtelo na ročni ali nožni pogon. Kovina ni bila dovolj trda, da bi rezala kamen, zato so učinkovitost orodja povečali z dodajanjem zmesi diamantnega, smirkovega ali kremenovega prahu in olja. Steklene geme so bile cenejši nadomestek za prave. Izdelovali so jih tako, da so staljeno maso iz zdrobljenega stekla, ki so mu dodali topilo in kovinske okside za barvo, vlili v glinen kalup, v katerega je bil z gemo iz okrasnega kamna ali z matrico pred žganjem vtisnjen motiv. Tako narejene geme so še obrusili in včasih dodelali z vrezovanjem.

Svilna pot Foto Igor Dolinar, zbirka Pokrajinski muzej Celje
Kliknite na sliko za povečavo.

Zaradi preproste izdelave, večkratne uporabe kalupa in cenenih surovin so bile steklene geme cenejše od kamnitih. Z njimi so se lahko merile po pestrosti barv in oblik, vendar jih niso dosegale po kakovosti in obstojnosti. Nekatere so sicer osupljivo podobne kamnitim predlogam, pogosto pa so upodobitve na gemah iz stekla neprepoznavne zaradi slabo izdelanega ali obrabljenega kalupa ali zaradi nekakovostne steklene paste.

Glavne smernice so narekovale delavnice v Rimu, Akvileja (današnji Oglej v Italiji) pa je bila poleg Rima najpomembnejše središče popularne gliptike. Specializirane delavnice, kjer so geme množično izdelovali, so omogočale razmeroma nizke cene ter veliko razširjenost gem. Akvileja je bila našim krajem najbližje središče, zato pri večini gem z območja Slovenije prepoznamo tipološke, motivne in slogovne podobnosti z akvilejskimi. Ker je bilo graversko orodje drobno in ga ni bilo težko prenašati, so lahko zunaj velikih središč delovali tudi potujoči obrtniki. Predvsem v 2. in 3. stoletju, ko je bilo največ serijsko izdelanih gem, bi lahko imeli podružnice ali mojstre, ki so jih izdelovali, vsaj Emona (Ljubljana) in Petoviona (Ptuj).

Zanju so izpričani močna obrtniška dejavnost in tesni stiki z Akvilejo. Zaradi obstojnosti in dragocenosti so bile geme lahko dolgo v rabi. Kakovost okrasnega kamna, iz katerega so izdelane, je bila porok za trajnost, simbolna vrednost pečatnika ali amuleta in materialna vrednost nakita, v katerega so bile vstavljene, pa sta jim zagotavljali prehajanje iz roda v rod. Antični kupci so lahko kupovali nove ali pa starejše geme in jih vstavljali v različne prstane. Pompejski prekupčevalec z okrasnim kamenjem (gemmarius) Pinarij Cerial je imel na primer ob izbruhu Vezuva leta 79 med drugim naprodaj tudi okrasno kamenje in geme, stare več sto let. Rimski polihistor Plinij poroča, da nobena sleparija ne prinaša večjega dobička kot ponarejanje gem.

Datacijo geme omogoča slog, v katerem je izveden motiv na njej, saj je na podlagi sloga mogoča samostojna časovna opredelitev predmeta, neodvisno od tega, kje je bil najden. Slog je skupek značilnih umetniških in tehnoloških prvin upodobitve. Zaradi enotnega trga in mode je bila v vodilnem slogu izdelana večina sočasnih gem po vsem imperiju. Upodobitve na njih odsevajo sloge, ki so prevladovali v sočasni umetnosti, predvsem pa so nanje vplivale spremembe v tehniki graviranja.

Več si preberite v rubriki Slovenske zgodbe


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.