Januar 2018 | Očarljivi svet ptic

Besedilo: Jonathan Franzen
Fotografije: Joel Sartore

Večji del svojega življenja se za ptice nisem menil. Šele po 40. letu sem se prelevil v človeka, ki se mu omehča srce, ko zasliši žvrgolenje rdečeprsega kardinala ali klicanje črnoglavega čivkača, in ki se požene ven gledat ameriško prosenko, za katero so mu povedali, da se zadržuje v soseski, samo zato, ker je to čudovita ptica z zares zlatim perjem in je priletela sem vso dolgo pot z Aljaske. Ko me kdo pobara, čemu neki mi ptice toliko pomenijo, zgolj zavzdihnem in stresem z glavo, kot če bi me prosili, naj pojasnim, zakaj imam rad svoja brata. A vprašanje je docela na mestu, ob stoletnici ameriškega zakona o varstvu ptic selivk se mu prav zares velja posvetiti: zakaj torej so ptice pomembne? Odgovarjati bi lahko začel z razširjenostjo ptic.

Če bi mogli zreti v vsako ptico na svetu, bi uzrli ves svet. Ta operjena bitja je najti v slehernem kotičku vseh svetovnih morij in na tako puščobnih krajih kopnega, da tam ne živi nič drugega. Atakamski galeb vzgaja svoj zarod v čilski puščavi Atacama, enem najbolj sušnih krajev na svetu. Cesarski pingvin vali jajca na Antarktiki sredi zime. Kragulji gnezdijo na berlinskem pokopališču, kjer je pokopana Marlene Dietrich, vrabci na manhattanskih semaforjih, hudourniki v votlinah ob morju, himalajski plešci na slanih pečinah Himalaje, ščinkavci v Černobilu.

Očarljivi svet ptic Črnovrata sračja šoja Cyanocorax colliei Hrupno klicanje te ptice je na zahodu Mehike, od koder je doma, vsakdanji zvok. Srake, vrane, šoje in druge predstavnice družine vranov so zelo inteligentne ptice. Sraka se prepozna v zrcalu, vrane pa si znajo spretno izdelovati orodje.

Edina oblika življenja, ki je po svetu razširjena bolj kakor ptice, so mikroskopski organizmi. Na svetu je približno 10.000 vrst ptic in da bi preživele v toliko različnih življenjskih prostorih, so se razvile v osupljivo različne oblike. Po velikosti segajo od noja, ki lahko meri v višino tudi poltretji meter in več in je razširjen v Afriki, do primerno poimenovanih čmrljih kolibrijev, ki jih najdemo samo na Kubi. Kljun je lahko gromozanski (pelikan, tukan), majcen (drobnokljunček) ali dolg kakor preostanek trupa (dolgokljuni kolibri).

Nekatere ptice – pisani mavričar v Teksasu, gouldov medoses na jugu Azije, gorski lori v Avstraliji – so bolj pisane od vsake rože. Druge so odete v enega od malone neskončno odtenkov rjave, ki so pravi preizkus za izrazno veščost poimenovalcev ptic: rdečkast, rumenorjav, kostanjev, sivorjav, lisičji. Nič manj raznolike niso ptice tudi po vedenju. Nekatere so nadvse družabne, druge izrazito niso. Afriški tkalci in plamenci se zbirajo v milijonske jate, papige si iz vejic postavljajo cela mesta. Povodni kos stopiclja po strugah gorskih potokov sam in pod vodo, klateški albatros lahko na perutih s trimetrskim razponom odjadra tudi 800 kilometrov stran od sovrstnikov. Naletel sem že na prijazne ptice, kot je novozelandski širokorepi muhar, ki mi je nekoč delal družbo po poti, pa tudi na popadljive, kot je bila čilska karakara, ki se je spustila nadme in mi poskušala preklati glavo, ko sem se predolgo zastrmel vanjo.

Talna kukavica si privošči za obed klopotačo, tako da lovi v paru: ena ptica priteguje pozornost kače nase, druga se prikrade za njo. Čebelarji se prehranjujejo s čebelami. Mehiški grmovniki pri iskanju hrane sunkovito premetavajo listje po tleh. Debelokljune lumne se lahko potopijo v vodi do 200 metrov globoko, sokol selec lahko v zraku strmoglavi s hitrostjo 385 kilometrov na uro. Stržkasti trstnik lahko vse življenje prebije ob istem malem ribniku, sinji gozdičar se seli v Peru, nato pa najde pot nazaj na svoje drevo v New Jerseyju, kjer je gnezdil prejšnje leto.

Očarljivi svet ptic Pavji žerjav (Balearica pavonina) Naglavno okrasje se ni najprej razvilo pri pticah – imeli so ga tako dinozavri kot še starejši predniki, pterozavri. Zato pa imajo današnje ptice neverjetno pestre naglavne rože in čopke ter perjanice, s katerimi privabljajo spolne partnerje ali ustrahujejo tekmece.

Ptice niso ne kosmate ne crkljive, a so nam v marsičem podobne bolj kakor drugi sesalci. Gradijo si umetelne domove in v njih vzrejajo zarod. Privoščijo si dolge zimske počitnice v toplih krajih. Kakaduji so prodorni misleci, rešujejo uganke, ki bi bile izziv šimpanzu, vrane so igrive. (Na dneve, ko je bilo tako vetrovno, da so se bolj praktične ptice držale tal, sem opazoval vrane, kako so se spuščale s pobočij hribov in se zgolj za zabavo prekopicevale v zraku. Vedno znova si na youtubu ogledujem video, ki prikazuje vrano v Rusiji, kako se na plastičnem pokrovu driča po zasneženi strehi, s pokrovom v kljunu zleti nazaj na sleme in se znova zadriča navzdol.) In tu je seveda še pesem, s katero ptice, tako kot mi, preplavljajo svet. Po evropskih predmestjih gostolijo slavci, v središču Quita drozgi, v Chengduju šojarji.

Črnoglave sinice se sporazumevajo v zapletenem jeziku – pa ne le med seboj, tudi z vsemi drugimi pticami v okolici – o tem, kako varno ali ne varno se počutijo pred plenilci. Nekateri lirorepci z vzhoda Avstralije prepevajo melodijo, ki so se je njihovi predniki morda pred skoraj sto leti naučili iz piščali priseljencev. Če preveč vneto fotografiraš lirorepca, bo na svoj repertoar uvrstil tudi zvok tvojega fotoaparata. Ptice pa počno še tisto, kar si vsi želimo znati, a ne znamo, razen v sanjah: letijo. Orli brez truda jašejo termalne vetrove; kolibriji lebdijo v zraku; prepelice bušnejo v let, da ti zastane srce. Če vse to združimo, letalne poti ptic povezujejo svet kot stotine milijard niti, od drevesa do drevesa, od celine do celine. Svet zanje ni bil nikdar velikanski. Ko hudournik vzredi zarod, preživi skoraj leto dni v zraku, odleti v podsaharsko Afriko in se znova vrne, prehranjuje se, goli in spi kar v letu, ne da bi enkrat samkrat pristal.

Mladi albatrosi se skoraj deset let klatijo po odprtem morju, preden se prvič vrnejo na kopno, da bi se parili. Progastorepemu kljunaču so sledili, ko je nepretrgoma letel od Aljaske do Nove Zelandije, 11.690 kilometrov dolgo pot je preletel v devetih dneh; rubinasti kolibri pokuri tretjino telesne teže, da preleti Mehiški zaliv. Veliki prodnik, majhna vrsta ptic, ki živijo na morski obali, vsako leto opravi krožno pot od Ognjene zemlje do kanadske Arktike in nazaj; neki dolgo živeči posameznik, po zaznamku z obročka na nogi so ga poimenovali B95, je preletel že več kilometrov, kot meri razdalja med Zemljo in Luno.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.