Januar 2018 | Kolumbija si celi rane

Besedilo: Alma Guillermoprieto
Fotografije: Juan Arredondo

Tecimo! je brat Maríe Magdalene Padille zavpil materi. “Tokrat gre zares! Bežimo, takoj!” Desetletna María Magdalena, ki so jo vsi klicali Mayito, je videla črn dim, ki se je dvigoval niže na pobočju hriba, ko so desničarski zločinci, paramilitares, napredovali proti El Saladu in med prodiranjem proti mestu požigali hiše, mimo katerih so šli. Mayitina mama je iz jutovinaste vreče stresla vso koruzo, da bi imeli piščanci dovolj piče, nato pa vrgla vanjo nekaj kosov oblačil.

Z deklico sta zajahali družinskega osliča, starejša brata sta šla ob njem peš. Ves teden so se z malo vode in skoraj nič živeža skrivali po lopah, ki jih imajo družine campesinov po poljih. “Spominjam se, da smo bili otroci takrat vedno čisto tiho,” pripoveduje Mayito zdaj. “Menda niti dojenčki niso jokali.” Prestrašena družina od daleč ni mogla uganiti, kaj vse se je dogajalo v El Saladu, po podeželskih merilih premožnem kraju sredi ozemlja, za katero so se spopadali levičarski gverilci in njihovi nasprotniki iz paravojaških skupin.

Kolumbija si celi rane Letalo, ki ga je vodja narkokartela Pablo Escobar uporabljal za tihotapljenje kokaina, krasi vhod na Haciendo Nápoles. To njegovo nekdanje razkošno posestvo je zdaj tematski park z zbirko živali, vodnimi tobogani in kipi dinozavrov.

Napad je zanetil eno najbolj grozovitih poglavij v surovi 50-letni kolumbijski ideološki vojni. Ljudi, ki niso utegnili zbežati, so zajeli pred cerkvijo, na travniku, na katerem so po navadi brcali nogomet. Sorodniki so bili prisiljeni gledati, kako so žrtve, obtožene simpatiziranja z gverilci, drugo za drugo odvedli na sredo travnika, jih mučili, zasmehovali, zabodli z nožem, nato pa zadavili ali ustrelili. Tiste, ki so ob pogledu na to jokali, so pripadniki paravojaških enot pretepli. Mladenke so posilili, nato ubili. Izropali so sedež skupnosti in na območju na severu Kolumbije, kjer sta glasba in ples bistvo življenja, vsak umor proslavili z bučnim, pijanim igranjem na glasbila domače glasbene skupine.

Pobijanje v El Saladu in bližnjih mestih je trajalo šest dni, od 16. do 21. februarja 2000. Ko se je končalo, je bilo mrtvih 66 ljudi. Mala Mayito se je iz časa, ko se je z družino vrnila domov, spominjala pogleda na črno osmojene hiše in trdovratnega vonja po smrti. Tistikrat ni bilo med umrlimi nikogar od njenih bližnjih, a družina je že bila prizadeta: Mayitinega očeta so umorili nekaj let prej, obtožili so ga simpatiziranja z gverilci. Mati je spakirala njihove osebne stvari, drugi preživeli so medtem na hitro zagrebli sorodnike v štiri množične grobove. V tednu dni je vseh 4000 prebivalcev El Salada pobegnilo, pridružili so se več kot dvema milijonoma notranje razseljenih Kolumbijcev, oropanih družine, doma, sredstev za preživljanje in miru.

Kolumbija si celi rane Kliknite na sliko za povečavo.

Ta zgodba se razlikuje od drugih epizod groze in gorja v Kolumbiji po tem, da se ljudje zdaj v El Salado vračajo. Elsaladčani, trmasto vračajoč se v to vse prej kot obljubljeno deželo, so dve leti po pobojih spet zavzeli svoje mesto, otrebili so ga tropskih plezalk, ki so se razrasle čez ceste, po zidovih in v sleherno prazno sobo, prebelili so opečnate hiše in znova zasadili polja tobaka, ki so jim še ne tako davno prinašala spodoben zaslužek. Otroci niso imeli šole, a se je tedaj 12-letna Mayito Padilla odločila, da si omisli svojo, z vajami za opismenjevanje, poštevanko in poukom zgodovine, med katerim je vseh 37 učencev izpovedalo, kaj so doživeli, da ne bi pozabili grozljivih dogodkov iz nedavne preteklosti. Danes skušata El Salado in Kolumbija spremeniti to srhljivo dediščino. Dekle, ki jo zdaj poznajo kot “gospodično Mayito”, si je z delom utrla pot do diplome učiteljice razrednega pouka in je v domačem mestu postala poverjenica za odnose v skupnosti. In po pol stoletja, ko se je vojna vedno znova ciklično ponavljala, in po štirih letih izčrpnih pogajanj je najstarejša gverilska skupina v deželi, Fuerzas Armadas Revolucionarias de Colombia (s kratico FARC), junija 2017 enoti ZN izročila še zadnje kose orožja.

Kolumbija si celi rane Mimoidoči opazujejo prihod poročnega sprevoda v cerkev san Pedro Claver v zgodovinskem predelu Cartagene. Španski kolonialni šarm tega letoviškega mesta privablja turiste. Njihovo število se je po navedbah vlade od leta 2006 povečalo za 250 odstotkov.

Do tedaj je nasilje zaznamovalo že vso deželo. Zdaj bo treba ped za pedjo izbojevati trajni mir. El Salado s svojim naskokom pri obnovi ljudem vliva upanje, da bo rane mogoče zaceliti povsod po državi. PRAVZAPRAV v Kolumbiji v 200 letih, odkar si je izborila neodvisnost od Španije, le redko ni bilo nasilnih spopadov. Nekateri trdijo, da se je zadnji krog prelivanja krvi začel 9. aprila 1948 z ubojem Jorgeja Eliécerja Gaitána, nadvse priljubljenega voditelja tradicionalne Liberalne stranke. Uboj je zanetil krvave nemire v prestolnici Bogoti, na podeželju pa deset let trajajoče pobijanje njegovih privržencev – t. i. La Violencio.

A že davno pred tem so člani konservativne stranke pobijali liberalce in dokaj pogosto je bil položaj tudi obrnjen. Leta 1957 je sporazum, da se nasilje konča z izmenjavanjem obeh strank na oblasti, prinesel približno deset let sorazmernega miru. V mestih ni prav veliko ljudi opazilo, da je vpliven komunistični organizator radikaliziral nekaj deset liberalnih družin campesinov. Med tistimi, ki to so opazili, so bili vojska, tedanji predsednik in skrajno konservativni senator, ki je campesine obtožil, da želijo znotraj Kolumbije ustvariti “neodvisne republike”. Leta 1964 so z vojaško operacijo, v kateri je sodelovalo na tisoče vojakov, zasedli male prepadne posesti v podnožju kolumbijskih Andov. Campesini, ki so jih bombardirali in s tem samo še bolj radikalizirali, so si nadeli ime Farc in začeli gverilsko vojno proti državi. Trajala je 52 let.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.