Januar 2018 | Zadnji led

Besedilo: Tim Folger
Fotografije: Brian Skerry idr.

Najprej smo zagledali sledi lovske plenitve: srhljivo velik rdeč madež na zasneženem morskem ledu, najbrž kri kolobarjastega tjulnja. Potem se je pojavil severni medved. Veliko samico, težko več kot 200 kilogramov, je spremljal mladič. Pred našimi očmi sta skočila v dolgo vodno vrzel, ki se je odpirala v zaledenelem morju. V nekaj sekundah sta bila spet iz vode in se pognala v dir, ker ju je prestrašil hrup helikopterja.

Dolgotrajen tek severnim medvedom škoduje: tolšča in kožuh sta tako dobra izolatorja, da se pri teku lahko pregrejejo. François Létourneau-Cloutier, 33-letni pilot iz Québeca, je dvignil helikopter više, da sta se mati in mladič umirila in iz teka prešla v hojo. Nekaj minut smo jima sledili, nato pa je Létourneau- Cloutier previdno pristal na ledu kakih sto metrov proč in ugasnil motor. Medvedka se je dvignila na zadnje noge in desetmetrski letalni stroj motrila z mirnim pogledom vrhunskega arktičnega plenilca; mladič je stal za njo na vseh štirih.

Zadnji led Naimanngitsoq Kristiansen, Inuit iz vasi Qaanaaq na severozahodni Grenlandiji, je prekaljen lovec, o tem pričajo tudi hlače iz krzna severnega medveda. A ker je morski led vsako leto tanjši, postajajo njegova potovanja s sanmi s pasjo vprego vse nevarnejša.

Nekaj brezčasnih trenutkov smo občudovali prizor – medveda v praznem, neizmernem prostranstvu snega in ledu, brezštevilne plitve kotanjice snežnice, od katerih se je odbijala svetloba poletnega sonca, obdanega z bledikastimi rdečimi in modrimi kolobarji. Dokler ni oglušujoči ropot helikopterjevega rotorja razblinil uroka. Poleteli smo proti jugozahodu, k našemu taboru na najsevernejši točki Baffinovega otoka v Kanadi, kakih 1100 kilometrov severno od Hudsonovega zaliva.

Čez nekaj desetletij takih prizorov najbrž ne bo več, vsaj ne tam in ne poleti. Zaradi segrevanja planeta se lahko zgodi, da bo poletni morski led skupaj z vsem življem, prilagojenim življenju v tem okolju – medvedi, tjulnji, mroži, kiti, arktičnimi trskami, raki, lednimi algami – okrog Baffinovega otoka izginil. Med poletom nad neskončnim zamrznjenim prostranstvom si je skorajda nemogoče predstavljati, da smo priča propadanju. V 80. letih minulega stoletja so podatki, zbrani s sateliti, kazali, da arktični led ob koncu poletja v povprečju prekriva 7,5 milijona kvadratnih kilometrov veliko območje. Od takrat se je skrčil za več kot 2,5 milijona kvadratnih kilometrov – to je približno 60 odstotkov površine Evropske unije. Podnebni modeli napovedujejo, da se bo do leta 2050 ohranilo le še 520.000 kvadratnih kilometrov trajnega morskega ledu. Dobra novica, če temu lahko rečemo tako: ostanki ledu se bodo ohranili na strnjenem območju – ne tu, pač pa bolj proti severu, severno od Grenlandije in kanadskega otoka Ellesmere.

Zadnji led Kliknite na sliko za povečavo.

Ta ostanek bo zadnje zatočišče številnih arktičnih živali. “Poleti se bodo tam zbirale živali, ki so prilagojene življenju na robu morskega ledu,” napoveduje morski ekolog Enric Sala, vodja projekta Neokrnjena morja (Pristine Seas), ki se izvaja pod pokroviteljstvom društva National Geographic Society. “Zgodilo se bo podobno kot ob vodnih kotanjah v Afriki, kjer vidiš vse na kupu.” Sala je na Baffinov otok prispel s potapljači in snemalci, da bi dokumentiral v led vklenjeni svet, zapisan pogubi – in prepričal ljudi, da je treba ohraniti “zadnje ostanke ledu” severno od tod. Odkar je pred desetletjem začel izvajati projekt Neokrnjena morja, je pripomogel k zavarovanju več kot osmih milijonov kvadratnih kilometrov oceanov.

A ohranitev ostankov arktičnega ledu, za katero si bosta morali skupaj prizadevati Grenlandija in Kanada, bo njegova najzahtevnejša naloga doslej. Hkrati je to tudi najnujnejša naloga. “Arktika se spreminja hitreje kot katerokoli drugo območje na Zemlji,” je dejal Sala. Ko bo izginil led, lahko pričakujemo povečan ladijski promet, ribolov ter črpanje nafte in zemeljskega plina. Če naj bi zavarovali morski led in njegove prebivalce, se mora to zgoditi, preden se bo izkoriščanje arktičnih naravnih virov nezadržno razmahnilo. NA SATELITSKIH POSNETKIH, najbrž pa tudi v naših predstavah, je ledeni pokrov na vrhu sveta morda videti statičen, kot brezoblična bela celina, trajna in nepremična.

Zadnji led Narvali so se zbrali v Lancastrovem prelivu pred obalo Baffinovega otoka. Prezimujejo v vodah, ki ne zamrznejo, in se tam prehranjujejo z morskimi jeziki. Svedrasto zavit okel najbrž uporabljajo za pritegovanje pozornosti samic, ki okla navadno nimajo.

V resnici gre za gmoto ledenih plošč, ki se nenehno zaletavajo druga v drugo in drgnejo med seboj, vetrovi in morski tokovi pa jih na večletnih potovanjih nosijo z enega konca Arktike na drugega. “Ljudje ne razumejo Arktike,” je dejala Stephanie Pfirman, oceanografinja z Barnardovega kolidža na Univerzi Columbia. “Predstavljajo si jo kot ledeni pokrov, ki je tog in se tali zgolj na robovih. Ne pomislijo na njen dinamični vidik.” Leta 2010 se je udeležila odprave, ki je opredelila najverjetnejšo lokacijo zadnjega arktičnega poletnega ledu, kar je bilo v pomoč pri usmerjanju projekta Neokrnjena morja.

S primerjavo različnih računalniških modelov in s sateliti zbranih podatkov je skupaj s sodelavci ugotovila, da vetrovi in tokovi z združenimi močmi potiskajo plavajoči morski led s celotnega območja Arktike proti severnemu robu Grenlandije in kanadskega Arktičnega arhipelaga – proti območju slikovitih fjordov in več kot 36.000 otokov, med katerimi sta tudi Baffinov otok in Ellesmere. Velike ledene plošče se leto za letom kopičijo na tem območju z razmeroma šibkimi vetrovi, kjer je led ponekod star več desetletij in debel več kot 25 metrov.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.