Februar 2018 | Novi veliki brat

Besedilo: Robert Draper
Fotografije: Craig Cutler idr.

V soboto ob približno 10.30 v severnolondonskem okrožju Islington možaka na motorjih drvita po trgovski ulici Upper Street. Z zaščitnima čeladama, rokavicami in v jopičih sta bolj podobna likoma iz napete videoigre kot človekoma. Hitro kakor kamikazi vijugata skozi promet in okrog nadstropnih avtobusov. Avtomobilisti se jima umikajo, ko se jim približata. Vozita po zadnjem kolesu in v osmicah švigata po prometni cesti. Zdi se, da ima njuna vožnja neki namen, da ne gre zgolj za radoživost.

Po treh ali štirih minutah na lepem zavijeta z Upper Streeta v tiho, z drevesi obraslo stanovanjsko ulico. Zapeljeta čez robnik in ugasneta motorja. Na pločniku razjahata, še vedno imata oba na glavi čelado, in se zatopita v dolg pogovor. O čem se pogovarjata, vesta le onadva. A nekaj je, česar prejkone ne vesta: manj kot dva kilometra stran ju v sobi brez oken opazujeta moža. “Premaknila sta se,” pravi Sal Ericu. Moža sedita tri metre narazen za dolgo mizo v kontrolni sobi islingtonskega videonadzornega sistema (CCTV).

Novi veliki brat Kliknite na sliko za povečavo.

Prostor je prepleskan sivo in brez vsakršnega okrasja. Sal je srednjih let, Eric pa nekaj deset let mlajši. Oba sta oblečena v udobna oblačila, kakršna navadno nosijo pisarniški uslužbenci. Nič ne kramljata. Ko se motorista odpeljeta, Sal na računalniški tipkovnici odtipka ukaz, naj se na zaslonu prikaže tisto, kar snema kamera 10. Moža sta spet tu, drvita navzdol po Upper Streetu. Ko izgineta iz Salovega vidnega polja, ju Eric brž spet poišče na kameri 163. S komandno ročico kamero usmeri proti zadnjemu delu motorja in približuje, dokler ni mogoče prebrati registrske tablice. Sal po radijski zvezi sporoči policijski postaji: “Imava sumljiva motorista, ki se po zadnjem kolesu vozita po Upper Streetu.”

Pred možema se razgrinja 16 zaslonov. Prikazujejo živo sliko iz islingtonskega omrežja 180 videokamer. Očitno je bilo tisto sobotno jutro razmeroma mirno. Na začetku tedna je umrl mladenič, ki so ga zabodli v stanovanju, neki drug pa se je pognal v smrt z nadhoda na Archway Roadu, ki so mu nadeli mrakobni vzdevek “most samomorilcev”. Pozneje tistega dne so v Finsbury Parku kamere ure in ure prečesavale 35.000 udeležencev festivala, iščoč žeparje, okajene zdraharje in druge nebodijihtreba. A tisti hip sta bila v Islingtonu edina zanimiva motorista. In čeprav sta Sal in Eric – ki to delo opravljata prvi že 15, drugi pa štiri leta – z monotono učinkovitostjo iskala naprej od kamere do kamere, sem skoraj videl, kako jima je dogajanje pognalo kri po žilah. Prepričana sta bila, da gre za člana tolpe, ki že več kot leto ustrahuje Islington.

Novi veliki brat Dino Bertolino, višji vesoljski tehnik v Planetu, drži s fotoaparatom opremljen satelit, ki mu v tem sanfranciškem podjetju pravijo golobica. Planet ima več kakor 150 takih satelitov, velikih kot škatla za čevlje, ki krožijo v orbiti in posnamejo dve sliki na sekundo. S to floto lahko družba v optimalnih okoliščinah v enem dnevu poslika vse kopno na Zemlji.

Njeni člani mimoidočim iz rok izmikajo pametne telefone in jih prodajajo na črnem trgu. To se v soseski s skoraj 233.000 prebivalci zgodi približno 50-krat na teden. A neposvečenemu se zdi misel, da bi opazovalca motorista zalotila pri čem nezakonitem, malone postranska. Namesto tega me je vsega prevzel preprost prizor dveh, ki se jima očitno še sanjalo ni, da ju, kamorkoli gresta, opazujejo. Morda sta bila kriminalca. Morda sta bila sociopata. Naš nadzor je glede tega nedorečen. Edino, kar drži kot pribito, je, da smo ju mi videli, onadva pa nas ne. Tako kakor jelen v okvirju optičnega merka se nista zavedala svoje ranljivosti. Zaradi tega sta bila docela izpostavljena.

Tistega večera sem nekaj kilometrov stran na jugozahodu Londona sedel v mobilni prikolici nasproti vauxhalske postaje podzemne železnice, na drugi strani ceste. Pridružil sem se ljubeznivemu mladeniču, ki se je predstavil za Haza. Pred nama je bilo razporejenih več zaslonov videonadzornega sistema, ki so prikazovali, kar je snemalo deset kamer, usmerjenih proti bližnjima nočnima kluboma. operaterja CCTV in nekdanjega policista Gordona Tyermana, da njegov možak Haz bdi nad množico. Občasno kak obiskovalec kluba po naključju opazi katero od kamer in v Hazovem vidnem polju dvigne sredinec ali pa si, če je obiskovalka, razgali dojko. Drugače pa so mu tisoči mladeničev in mladenk, ki vstopajo v klub in izstopajo iz njega, nevedoč v zabavo.

“To je najboljša, najrazburljivejša služba, kar sem jih imel do zdaj,” je dejal. “Tako nepredvidljiva. Vse mirno, potem pa na lepem izbruhne pretep.” Haz presedi v prikolici po deset ur zdržema, njegovo izurjeno oko prepozna stalne stranke. Če opazi sklepanje mamilarskega posla ali ravs, po voki-tokiju obvesti notranjo varnostno službo kluba. Osuplja ga, kako nediskretni znajo biti preprodajalci mamil – v njihovih nogavicah je videti izbokline, melodramatično izročajo blago strankam – četudi so naokrog varnostniki. “Sprašujemo jih: ‘Kako ste lahko tako neumni?’ se smeje. ‘Oni pa to vzamejo kot izziv.’”

VIDEO:
(posnetek je v angleščini)

 



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.