Marec 2018 | Epske selitve ptic

Besedilo: Yudhijit Bhattacharjee
Fotografije: Stephen Wilkes

Sonce je počasi tonilo nad zalivom Firth of Thames na Novi Zelandiji. Po obrežju je leno postopalo nekaj deset progastorepih kljunačev, veter jim je mršil perje. Prihajala je plima in počasi zalivala blatno ravnico, ptice pa so v mehko blato zapikovale dolge kljune in izkopavale črve in rakovice. Ko se je gladina morja zvišala, so nehale iskati hrano in so pribredle na breg, prav nič elegantne s čokatimi telesi na tankih, dolgih nogah. Ko se je nebo obarvalo oranžno, so se odpravile spat.

Med nekajurnim počitkom so bile videte precej zapečkarsko. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Te ptice so šest mesecev prej opravile epsko potovanje, saj so na Novo Zelandijo priletele naravnost z Aljaske. Še osupljiveje je, da se na poti niso nikjer ustavile. Osem ali devet dni so zdržema letele, ves čas vztrajno zamahujoč s perutmi: preletele so približno 11.500 kilometrov, kar je več kot četrtina poti okrog sveta. Ko so kljunači prispeli na cilj, so bili povsem zdelani in shirani. Zdaj so se spet poredili, da bi bili pripravljeni za selitev nazaj na Aljasko, kjer gnezdijo čez poletje.

Epske selitve ptic Kliknite na sliko za povečavo.

Najprej bodo preleteli približno 10.000 kilometrov do Rumenega morja. Na obali, ki si jo delijo Kitajska ter Severna in Južna Koreja, se bodo kakih šest tednov prehranjevali in počivali, potem pa se odpravili naprej in preleteli še 6500 kilometrov. Progastorepi kljunači se selijo že tisoče let, a jasno predstavo o njihovi selitveni poti smo si ustvarili šele v zadnjih nekaj desetletjih. Čeprav selitve ptic že stoletja zbujajo občudovanje, jim nova znanstvena spoznanja jemljejo pridih skrivnostnosti, zaradi njih pa te neverjetne dosežke le še bolj cenimo.

Znanstveniki hkrati odkrivajo, kako človekove dejavnosti in podnebne spremembe motijo in morda tudi ogrožajo ta potovanja, ki so enaka kot pred tisočletji. Ker kljunači v mesecih, ko gnezdijo, izginejo z Nove Zelandije, med Maori – ti jim pravijo kuake – veljajo za skrivnostne ptice. To njihovo mnenje se kaže v pregovoru o nedosegljivem: “Kdo je že kdaj držal v roki kuakino jajce?” Že v 70. letih minulega stoletja so opazovalci ptic in biologi domnevali, da na Aljaski gnezdijo prav kljunači z Nove Zelandije.

A znanstveniki so lahko šele leta 2007 dokončno potrdili potek njihovih selitvenih poti. Raziskovalca Bob Gill in Lee Tibbits, biologa iz Ameriškega geološkega zavoda, sta bila v skupini, ki je ujela nekaj progastorepih kljunačev in jim namestila satelitske oddajnike v zračne vreče na trebuhu, iz katerih so znanstveniki pustili štrleti antene. Od marca do maja so sledili skupini med selitvijo proti severu. Baterije oddajnikov naj ne bi zdržale dlje kot čez poletje in res so druga za drugo nehale delovati. Razen ene. Tridesetega avgusta 2007 je progastorepi kljunač, znan kot E7, odletel z Aljaske, opremljen z delujočim oddajnikom, ki je sporočal njegove koordinate. Vse bolj vznemirjeni so raziskovalci spremljali pot ptice, ki je letela mimo Havajev, mimo Fidžija in 7. septembra mimo skrajnega severozahodnega rta Nove Zelandije.

Epske selitve ptic Kliknite na sliko za povečavo.

“Šlo je za las, saj je baterija že odpovedovala,” se spominja Tibbittsova. E7 je tisto noč pristal v zalivu Firth of Thames. Osem dni, osem noči in 11.500 preletenih kilometrov – to je še vedno najdaljši nepretrgani selitveni let, kar jih je bilo kdaj evidentiranih. “To je dosežek, ob katerem človek kar zazija od začudenja, ” je dejal Gill, danes zaslužni znanstvenik pri Ameriškem geološkem zavodu. S sledenjem kljunaču E7 se je še okrepila radovednost, ki so jo selitve ptic od nekdaj zbujale v ljudeh. Kam so namenjene? Kako lahko letijo tako daleč? Kako leto za letom najdejo pot do istega kraja, kjer prebijejo zimo ali poletje? Novosti v satelitskem sledenju in druge tehnologije danes raziskovalcem omogočajo, da se teh vprašanj lotevajo bolj poglobljeno kot kadarkoli doslej.

MICHAEL HALLWORTH, ekolog iz Smithsonovega središča za ptice selivke v Washingtonu, je hodil po čudovitem zelenem iglastem gozdu v kanadski provinci Alberti in prisluškoval klicem očalastega gozdnega pevca – ptice z rumenimi prsmi in izrazito belo obrobljenimi očmi. Ko so Hallworth in drugi raziskovalci opazili samčka, ki so ga bili opremili z elektronsko napravo, so hitro napeli mrežo med drevesi. Za njo so namestili zvočnik in ga s kablom povezali s telefonom. Hallworth je skrit za drevesom predvajal posnetek petja samca očalastega gozdnega pevca. S to ukano so želeli privabiti samčka, da bi prišel preverit, ali je na njegovo ozemlje vdrl tekmec. Kajpada je samček z oddajnikom poletel naravnost v mrežo.

Epske selitve ptic Kliknite na sliko za povečavo.

Ko je Hallworth ptico vzel iz nje, ji je s hrbta nežno odstranil oddajnik – napravo za določanje geolokacije, ki tehta manj kot gram in nenehno zapisuje tudi intenzivnost svetlobe. Ker se čas sončnega vzhoda in zahoda spreminjata glede na zemljepisno lego, lahko znanstveniki z analizo podatkov določijo, po kateri poti je letela ptica. Z raziskavo bodo Hallworth in sodelavci poskusili ugotoviti, kje natanko te ptice preživljajo zimske mesece. “Vemo, da se selijo v Južno Ameriko, ne vemo pa še točno, kam,” pravi. Ta prizadevanja razkrivajo, koliko smo napredovali v sposobnosti sledenja pticam selivkam.

Do začetka 19. stoletja so bile teorije, s katerimi so poskušali pojasniti izginotje ptičjih populacij za del leta, dokaj iz trte izvite. Aristotel je domneval, da nekatere ptice spijo zimsko spanje ali da se preobrazijo v druge vrste. V srednjeveški Evropi so to, da so se pozimi pojavile belolične gosi, pojasnjevali z domnevo, da zrastejo na drevesih. Neki angleški duhovnik je v 17. stoletju postavil hipotezo, da spomladi odletijo na Luno.

Najzgovornejši dokaz, da se ptice selijo, se je ponudil leta 1822, ko je neki lovec v Nemčiji ustrelil belo štorkljo s čudnim štrcljem – puščico, ki ji je prebadala vrat. Puščica je bila iz srednje Afrike in naravoslovce je to napeljalo k sklepu, da je štorklja prepotovala na tisoče kilometrov. Leta 1906 so opazovalci ptic obročkali prve bele štorklje in začeli počasi razkrivati, kje v podsaharski Afriki prezimujejo.

video:
(posnetek je v angleščini)



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.