Marec 2018 | Življenje med ruševinami

Besedilo: Caelainn Hogan
Fotografije: Sebastián Liste

V drugem nadstropju razpadajočega poslopja je skozi prosojno plastično ponjavo, ki je prekrivala zevajočo luknjo v zidu, žarel rožnat sončni zahod. Šestdesetletna Amira Garman je v pastelno modrem puloverju sedela na vrtni gugalni klopi pod rumenim baldahinom z zlatimi resami. Sobo je brljavo osvetljeval polomljen lestenec z eno samo žarnico. Skozi zasilno okno je Garmanova zrla v šolo Al Yarmouk spodaj na drugi strani ulice, igrišče je bilo nastlano s praznimi tulci nabojev, med njimi je stal tudi improviziran top. Garmanovi so nekdaj živeli v vrhnjem nadstropju, a tam je zdaj zgolj blodnjak podrtih sten in razbitin. “Želim si, da bi bila doma,” je dejala.

Življenje med ruševinami Kliknite na sliko za povečavo.

Zavetje so si poiskali v tej sobi, eni od dveh, ki sta v hiši naseljeni. V njihovi ulici so med ruševinami spet odprli trgovinice; ljudje se gnetejo mimo z očmi, uprtimi v tla. Drugod se boji nadaljujejo, v Alep pa se je vrnila krhka normalnost. Toda meščane čaka velikanska naloga, obnova. Soseska Kallaseh v razdejanem vzhodnem delu Alepa je bila med več mesecev trajajočim obleganjem vladnih sil, s katerim so te poskušale mesto iztrgati iz rok prodemokratičnih upornikov in drugih, ki nasprotujejo režimu predsednika Bašarja Al Asada, obkrožena s sirsko vojsko. V Alepu, svojčas največjem sirskem mestu, so živeli skoraj štirje milijoni ljudi, a jih je na stotisoče pobegnilo; po vsej državi pa med surovo sedemletno vojno več milijonov.

Mrtvih je več kot 400.000 in Združeni narodi so Asadove sile obtožili, da so s kemičnim orožjem v več mestih pomorile na stotine ljudi. Garmanova je pred približno tremi leti z družino pobegnila na podeželje. “Skupina oborožencev nas je oropala,” je dejal njen mož Saleh, misleč protivladne borce; številni so bili njegovi nekdanji sosedje. Potem ko so opozicijske sile pri njih doma našle sliko nekdanjega predsednika, Asadovega očeta, je bil Saleh leto dni zaprt. Decembra 2016 je vojska znova zavzela dele mesta. Leto pozneje se je vrnilo približno 300.000 prebivalcev. Številni možje, ki so se vrnili, morajo do konca odslužiti vojaški rok.

Življenje med ruševinami V alepsko trdnjavo, srednjeveško palačo, ki velja za enega najstarejših in največjih gradov na svetu, se vrača vsakdanje življenje. Trdnjava je bila oporišče sirske vojske.

Na petkovo popoldne so se družine na trgu Saadallah al Jabiri sladkale s sladkorno vato in plezale po velikanskem večbarvnem napisu “I ♥ ALEPPO”, ki so ga postavili lani na svetovni dan turizma. Sem so se nekdaj zgrinjali obiskovalci z vsega sveta. Na poškodovanem poslopju je raztrgan transparent razglašal: “Alep je tvoje mesto in te potrebuje, da ga braniš.” Na trgu, opustošenem med vojno, je vrvelo od življenja. Skupina mladeničev, ki so klepetali o nogometu, je prišla iz Damaska študirat arhitekturo. Študenti so prečesavali mesto z zemljevidi v rokah in snovali načrte za obnovo.

Osemnajstletni Rayyan Aloulou se je fotografiral z mamo. Ta je za pot iz domačega Idliba, mesta pod nadzorom opozicije, potrebovala deset ur – nekdaj ji je vzelo le 45 minut vožnje z avtobusom. V bližnjem javnem parku so bile na oljke pribite fotografije provladnih borcev, ki veljajo za mučence – opomin, da je ta del mesta pod Asadovo zasedbo. Mladeniči so na travi vadili parkur in ob vsakem drznem skoku navdušeno vzklikali. Ženske so s pogledi, uprtimi v dalj, same zase posedale po klopeh in kadile; mozoljavi najstniki so srkali espresso. V imenitni restavraciji v bližini je neka družina bučno proslavljala krst. Alepsko trdnjavo, ki jo je nekdaj zasedala sirska vojska, zdaj pa se je šušljalo, da je vojaška postojanka zaveznikov Rusov, ki podpirajo Asadovo vlado, je prvič, odkar je izbruhnila vojna, obiskala 14-letna Maryam v rožnatem jopiču.

“Tako lepo je, le del, ki je razdejan, je res žalosten,” je rekla. Nad očesom je imela brazgotino od šrapnela. V šoli se po novem uči rusko. “Upajmo, da si bo Sirija opomogla.” Naoknice trgovin med napol podrtimi poslopji so bile sveže prebarvane v barvah sirske zastave – očitnem znamenju zaščite. Ahmad Samman, suhljat 12-letnik, je prikolesaril mimo nekaj nedotaknjenih balkonov, na katerih je bilo obešeno perilo. Njegov oče je med vojno izginil. Ahmad je spet hodil v šolo, a je poleg tega delal v brivnici, da bi se družina laže preživljala. Tiste, ki so se vrnili, čaka obnova območja, kjer ni ne elektrike ne vode. Ponoči se zares začuti samotnost teh družin.

Na mestnem obrobju so si brezdomne družine poiskale zavetje v skladiščih. “Zdaj je vse tako drago,” je dejala 16-letna Ayasha Khalil. “Brez doma smo.” V Kallasehu družinski dom Garmanovih obnavlja odrasli sin. Garmanova upa, da se bo vrnilo še več družin, a rane so še sveže.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.