April 2018 | Barva polti

Besedilo: Elizabeth Kolbert
Fotografije: Robin Hammond

Eden najpomembnejših ameriških znanstvenikov iz prve polovice 19. stoletja je bil zdravnik Samuel Morton. Živel je v Philadelphii in zbiral lobanje. Pri virih ni bil izbirčen in je sprejemal vse, lobanje vojakov, ki so življenje izgubili v različnih bitkah, in lobanje, nakradene v katakombah. Eden izmed njegovih najslavnejših primerkov je pripadal nekemu Ircu, kaznjencu, ki so ga poslali na Tasmanijo (in ga nazadnje obesili, ker je pobil in pojedel nekaj drugih kaznjencev).

Morton je z vsako lobanjo opravil enak postopek. Lobanjski svod je napolnil s semeni črnega popra – pozneje je poper zamenjal s svinčenimi šibrami – nato pa jih je pretresel v posodo in tako izmeril prostornino. Bil je prepričan, da lahko ljudi razdelimo na pet ras, ki so bile ustvarjene neodvisno druga od druge. Rase imajo različne lastnosti, te pa natanko ustrezajo položaju, ki ga vsaka od njih zaseda v hierarhiji, določeni od boga.

Barva polti Kliknite na sliko za povečavo.

Mortonova “kraniometrija” je pokazala, kot je trdil, da so med vsemi rasami najinteligentnejši belci oziroma “Kavkazijci”. Vzhodnoazijci – uporabljal je izraz “Mongoli” – so, čeprav so “bistri” in “dovzetni za omiko”, stopničko pod njimi. Naslednji po vrsti so Jugovzhodni Azijci, tem sledijo Indijanci, čisto na dnu pa so črnci oziroma “Etiopijci”. V desetletjih pred državljansko vojno so zagovorniki suženjstva njegove razlage sprejeli odprtih rok. “Zelo vpliven je bil, še posebej na Jugu,” je pripovedoval Paul Wolff Mitchell, antropolog s Pensilvanske univerze, medtem ko mi je razkazoval zbirko lobanj, ki jo danes hranijo v Muzeju Penn.

Stala sva pred lobanjo nekega Nizozemca z izjemno veliko glavo, ki je Mortonu še posebej koristila za dokazovanje visokoletečih mnenj o inteligentnosti bele rase. Ko je leta 1851 umrl, so mu pri časopisu Charleston Medical Journal v Južni Karolini peli hvalo, češ da je “zamorca postavil tja, kamor ta pripadnik manjvredne rase spada”. Danes velja za očeta znanstvenega rasizma. Ker je bilo v preteklih stoletjih toliko strahot povezanih s prepričanjem, da so nekatere rase manj vredne od drugih, je ogled zbirke srhljiva izkušnja. A še bolj skrb zbujajoče je, da se njegove dediščine še zdaj nismo povsem otresli. Rasno razlikovanje še vedno oblikuje ameriško politiko, soseske, v katerih živimo, in mnenje, ki ga imamo o sebi.

Barva polti Profila DNK teh dveh se ujemata v skoraj 99 odstotkih.
Geni katerihkoli dveh človeških bitij so si seveda še bolj podobni. A potem ko so naši predčloveški predniki izgubili večino dlake po telesu, smo razvili zelo dobro vidne razlike v barvi polti. Te lahko pripišemo malenkostnim spremembam v DNK. Zaradi temnejše pigmentacije so naši predniki laže prenašali močno afriško sonce, ko pa je človek odšel iz Afrike in se naselil na območjih z manj sončne svetlobe, je postala svetlejša polt zanj prednost.


To se dogaja, čeprav so znanstveni izsledki glede tega, kaj je rasa, v popolnem nasprotju s tem, kar je zatrjeval Morton. Bil je prepričan, da je med ljudmi odkril razlike, ki so dokončne in se kot take dedujejo, čeprav takrat, ko je deloval – tik preden je Charles Darwin davno pred odkritjem DNK objavil evolucijsko teorijo – znanstveniki še niso imeli pojma o dedovanju. Raziskovalci, ki odtlej preučujejo človekovo genetiko, zdaj zatrjujejo, da je koncept rase povsem zgrešen. Ko so se znanstveniki lotili sestavljanja prvega celotnega človeškega genoma, za kar so uporabili DNK več posameznikov, so pravzaprav namenoma zbrali vzorce oseb, ki so se same imele za pripadnike različnih ras.

Ko so junija 2000 v Beli hiši razglasili izsledke, je Craig Venter, pionir ugotavljanja zaporedja nukleotidov v DNK, dejal: “Koncept rase nima nobene genetske oziroma znanstvene podlage.” V ZADNJIH NEKAJ DESETLETJIH so genetske raziskave razkrile dvoje neizpodbitnih resnic o ljudeh. Prva je, da smo vsi v tesnem sorodu, in sicer v tesnejšem kot vsi šimpanzi. Vsak od nas ima enako zbirko genov, a razen enojajčnih dvojčkov ima vsak rahlo drugačne različice nekaterih med njimi. S preučevanjem te genske raznolikosti so znanstveniki sestavili nekakšno družinsko drevo človeških populacij. To je razkrilo še drugo neizpodbitno resnico, da smo vsi danes živeči ljudje Afričani.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.