April 2018 | Kaj nas razdvaja?

Besedilo: David Berreby
Fotografije: John Stanmeyer

Solomon Igbawua in Dahiru Bala sta bila kljub številnim razlikam dobra prijatelja. Prijateljstvo se je stkalo, ko sta skupaj drgnila šolske klopi v zvezni državi Benue na vzhodu Nigerije in potem tekala sem in tja med Igbawuovo vasjo in Balovo naselbino vsega nekaj kilometrov narazen. Mislila sta, da bosta prijatelja do konca svojih dni. Zdaj 40-letni čokati in plečati Igbawua je kristjan in pripadnik Tivov, ki že stoletja kmetujejo na rahlo valovitih zelenih benuejskih planjavah.

Kaj nas razdvaja? HUTUJCI in TUTSIJI – Etnični spor, ki se je s kolonializmom samo še poglobil, se je stopnjeval v genocidni pokol.
Maria Uwambaje, ki je med genocidom v Ruandi leta 1994 izgubila štiri otroke, tu stoji zraven Bonifacea Twagiramunguja, ki je vodil morilce njenih otrok. Uwambajeva mu je odpustila. Program, ki ga vodi Center za vzpostavljanje miru Karuna, pomaga storilcem in žrtvam, da si opomorejo od travm.


Visoki in suhljati 42-letni Bala je pripadnik muslimanskih Havsov. Njegovo ljudstvo – tesno prepleteni Havsi in Fulani – se preživlja z živinorejo; po večjem delu Zahodne Afrike redi žilavo dolgorogo govedo. Marsikje so take razlike – narodnostne, verske, jezikovne, kulturne, politične – smrtonosne. Nekaj sto kilometrov severno od tam, kjer sem spoznal ta moža, se Boko Haram bojuje proti vsem, ki ne spoštujejo njegove razlage islama. Drugod na zahodu Afrike in še kje se pastirji in kmetje spopadajo za dostop do virov. Povsod po svetu se različne skupine (rasne, plemenske, nacionalne, verske, ločinske) zapletajo v take in drugačne spopade.

Kaj nas razdvaja? IZRAELCI in PALESTINCI – Nasprotujoče si zahteve po lastništvu zemlje dopuščajo malo prostora za miroljubno sožitje.
Palestinci se 29. decembra 2017 v mestu Ramala na Zahodnem bregu spopadajo z izraelskimi varnostnimi silami. Tedni nemirov so sledili odločitvi ameriške vlade, da svoje veleposlaništvo preseli v Jeruzalem.


Toda v Zongu, Igbawuovi vasi, in v Dauduju, kjer živi Bala, se to do nedavnega ni dogajalo. Povedala sta, da je bilo večino njunega življenja za vse dovolj dobre zemlje. Če je govedo kmetu poteptalo polje ali če se je pastir na poti do vode na lepem znašel pred novo ograjo, so takšne spore zgladili. “Tu sta vladala mir in sloga,” je dejala Elizabeth Anyom, pripadnica Tivov. A ko sta prijatelja zrasla v moža in dobila otroke, je bilo v Benueju precej več prebivalcev kot prej. Vedno toplejše podnebje je izsušilo zemljo na severu in več pastirjev se je moralo odpraviti na jug. Dobre zemlje je bilo vse manj. Črede so uničevale pridelek vedno številnejšim kmetom, pastirjem pa so zapirale pot ograje ali na novo obdelana polja. Odnosi med kmeti in pastirji, Havsi-Fulani in drugimi skupinami, niso bili več sproščeni in prijetni. V Zongu in Dauduju pa so še naprej vztrajali pri miroljubnih običajih. Nihče si ni bil mislil, da bi tu lahko izbruhnili spori, je dejala Igbawuova žena Katrin. Pa so.

Kaj nas razdvaja? ROHINGI in BURMANCI – Ker zatirani manjšini niso priznali osnovnih državljanskih pravic, so bili njeni pripadniki prisiljeni bežati.
Budistični menihi v Yangonu maja 2015 demonstrirajo proti rohinškim muslimanom. V nasilnih spopadih “mi proti njim” udeleženci razčlovečijo nasprotnika. Ultranacionalistični menih Ashin Wirathu muslimane primerja s podivjanimi psi in invazivno vrsto krapov.


Leta 2014 je obe skupnosti pretresla “kriza”. Ločnice med ljudstvoma, verama in kulturama so se spremenile v zid – in če si se znašel na napačni strani zidu, je to utegnilo biti usodno. Razširile so se govorice, potem so sledili napadi in protinapadi. Uničili so pridelek, poklali živino. Tivom so požgali vas. Pobili so može in žene. Igbawua in Bala sta povedala, da sama nista napadla nikogar, a ko so skupine enkrat sovražne druga do druge, to ne pomeni kaj dosti. Med krizo je večina tivskih kmetov ravnala, kot da so vsi pastirji enaki, in nasprotno. Kriza je spremenila način obnašanja ljudi. Razumevanje ni bilo več cenjeno, maščevanje pa je bilo. “Pomislil sem, da ne bi smeli jemati zakona v svoje roke,” je dejal Bala. “A nisem imel poguma, da bi pristopil k sovaščanom in jim to povedal.” Z Igbawuo sta postala begunca, le za dne in na kratko sta se oglašala doma, oprezajoč za zasedami. Take nesreče so po svetu pogoste: ljudje desetletja, celo stoletja dovolj dobro shajajo drug z drugim, presegajo rasne, verske ali kulturne ločnice. Potem pa sosedje na lepem niso več ljudje, ki jih spoštuješ.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.