Maj 2018 | Genialni Picasso

Besedilo: Claudia Kalb
Fotografije: Paolo Woods in Gabriele Galimberti

Tik za vhodom v avkcijsko hišo v Rockefellerjevem središču geometrijski portret živahnih barv “Femme Accroupie (Jacqueline)” (Čepeča ženska (Jacqueline)) v črno oblečena uslužbenca nosita po hodniku. Slika na platnu, ki je nastala oktobra 1954 na jugu Francije, prikazuje Jacqueline Roque, takrat Picassovo 27-letno ljubico, poznejšo ženo, kako z rokami objema kolena, oblečena pa je v krilo, potiskano z velikimi zelenimi in vijoličastimi trikotniki. Tedaj 72-letni umetnik je Čepečo žensko naslikal v enem samem dnevu in slika kar kipi od odločnih potez s čopičem, gostih barv in divjih oblik z neporavnanimi očmi in zasukanim nosom vred. Jacquelinino telo obdaja zlata svetloba.

Slika še celo sneta s stene priteguje pozornost. Tistega večera jo je dražbar Adrien Meyer ponudil za 12 milijonov dolarjev in cena ji je med telefonskim dražbarskim duelom, v katerem sta predstavnika hiše Christie’s zastopala neimenovani stranki, naglo rasla. Meyer se je zravnanega hrbta in z naprej potisnjeno glavo kot jaguar, ki motri pekarija, sukal med njima, dokler ni eden od njiju nakazal, da odstopa. Naposled je z udarcem kladiva razglasil končno ceno: 32,5 milijona dolarjev. Osupljivo, a ne presenetljivo. Picasso še skoraj pol stoletja po smrti navdušuje, bega, zapeljuje in izziva. Z razlomljenimi obrazi in razdrobljeno perspektivo od zgodnjih umetniških dni razbija človekovo najbolj prvinsko dojemanje sveta.

Genialni Picasso Genijeva zapuščina je za svojce pomembna. Olivier Widmaier Picasso ni poznal deda, a je o njem napisal dve knjigi, “da bi naredil red med govoricami, anekdotami in takimi in drugačnimi resnicami,” pravi. Po izobrazbi je pravnik in s francoskim izdelovalcem avtomobilov Citroën se je dogovoril, da je ta izdelal značilen picassovski avtomobil. Živiš s Picassom in od Picassa ali brez Picassa, pravi.

Delal je hlastno, naglo je spreminjal slog – šel je skozi modro in rožnato obdobje pa afriško obdobje, bil je kubist, nadrealist – ustvaril je na tisoče kipov, risb, bakrorezov, keramičnih izdelkov in slik. Tako kot si je Albert Einstein predstavljal gravitacijske valove v vesolju, tako je Picasso videl valove v svetu, v katerem živimo, že davno preden smo jih uzrli sami. Picassov sin Claude je sedel na rumenozelenem kavču v dnevni sobi v Ženevi in razmišljal o vplivu očetovega dela. “Uničil je vse, česar smo bili vajeni,” je dejal, “in za vse ustvaril novo videnje.” Kako se iz dojenčka razvije idejni vodja? Kako lahko en sam človek na novo opredeli, kako vidimo stvari? Picasso je bil kaotičen. Ljubil je življenje v cirkusu in smrt na bikoborbah. Lahko je bil bučen ali molčeč, ljubeč ali gospodovalen. Toda od začetkov, ko je veljal za čudežnega otroka, pa do zadnjih let, ko je upodabljal mušketirje in matadorje, je bilo jasno, da mu je umetniška veličina usojena, po poti genija je stopal čvrsto, kot je nanašal tudi barve na platno.

Zbrano je bilo vse potrebno: družina, ki je negovala njegovo ustvarjalno strast, intelektualna radovednost in pogum, skupine vrstnikov, ki so ga navdihovale, in sreča, da se je rodil v času, ko so nove zamisli v znanosti, književnosti in glasbi dale zagon njegovemu delu in so ga množična občila, ki so se pojavila takrat, katapultirala do slave. V nasprotju z ustvarjalnimi geniji, ki so umrli mladi – Sylvia Plath pri 30 letih, Wolfgang Amadeus Mozart pri 35, Vincent van Gogh pri 37 – je dočakal 91 let. Njegovo življenje ni bilo le izjemno, bilo je tudi dolgo. Pablo Picasso se je rodil 25. oktobra 1881 v Málagi v Španiji. V materinem trebuhu se je tako malo premikal, da so se bali, da se bo rodil mrtev. Pozneje je pripovedoval, da so ga v življenje obudili z dimom cigare strica Salvadorja. Kraji, pomembni za umetnikovo otroštvo v tem sredozemskem mestu, obsijanem s soncem, kipijo od življenja. V cerkvi svetega Jakoba, kjer so ga, otročiča, krstili z blagoslovljeno vodo, zdaj zbor poje pesem “Nemogoče sanje” iz muzikala Mož iz La Manče. Na trgu Plaza de la Merced, kjer je pred domačo hišo v prahu skiciral prve risbe, vrvi od turistov, ki si lahko, če želijo, v okoliških kavarnah za 12 evrov naročijo hamburguesa Picasso.

Na skalah pristajajo golobi; vodovje Alboranskega morja pljuska ob obalo; in po málaških ulicah se še vedno sprehajajo Romi, nič drugačni od tistih, ki so mladega Picassa naučili kaditi skozi nos in plesati flamenko. Umetnikov vnuk Bernard Ruiz-Picasso je na dvorišču Picassovega muzeja v Málagi srkal čaj iz rdeče skodelice in razmišljal, kako so ti zgodnji vplivi oblikovali Picassovo umetnost. Vse na tem prostoru buhti od zgodovine in čutnosti, je dejal. Na območju, kjer je živel Picasso, so se srečevali pripadniki različnih civilizacij: Feničani, Rimljani, Judje, Mavri, kristjani in Španci. Zrak je naphan z vonjavami. Bernard je pokazal na bližnji pomarančevec in dejal, da je Picasso črpal navdih iz barve njegovih sadežev pa iz vijoličastih cvetov, ki krasijo španske mimozolistne palisandrovce, in iz smetanastih in belih kamnov málaške Alcazabe iz 11. stoletja, ki stoji na hribu Gibralfaro, nekaj korakov od muzeja.

Video. Posnetek je v angleščini.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.