Maj 2018 | Med morskimi psi

Besedilo: Laurent Ballesta
Fotografije: Laurent Ballesta

Na južnem koncu atola Fakarava, 60 kilometrov dolgega koralnega pravokotnika v Francoski Polineziji, je v koralnem grebenu vrzel – ozek preliv, s katerim je laguna povezana z odprtim morjem. Vsako leto junija se v njem zbere tisoče marogastih kirenj, da bi zaplodile zarod. Silovit bibavični tok vsakih šest ur zdrvi skozi preliv in nenehno polni in prazni laguno. Tolste kirnje, ki v dolžino merijo približno pol metra, kajpak niso same – na gostijo se povabi na stotine hrane željnih sivih grebenskih morskih psov.

Samice kirenj prebijejo na drstišču največ nekaj dni. Samci, ki so sicer večino leta samotarji, pa se na tem zahrbtnem kraju gnetejo nekaj tednov – dokler se naposled celotna množica rib hkrati ne drsti in v vodo ne izloči celih oblakov iker in sperme. Domačini pravijo, da se to zgodi ob polni luni. Skupaj s člani skupine že štiri leta dokumentiram in razvozlavam ta čudoviti spektakel. V 35 metrov globok preliv smo se vsega skupaj potapljali že 21 tednov, podnevi in ponoči, za nami je približno 3000 potapljaških ur.

Prvo leto (2014) sta morska biologa Johann Mourier in Antonin Guilbert opravila prvo temeljito štetje: v prelivu sta naštela 17.000 kirenj in 700 sivih grebenskih morskih psov. (Ribe so tam zavarovane v biosferskem rezervatu.) Tisto leto sem opravil nepretrgan 24-urni potop – za to tehnično zahtevno dejanje sem potreboval podporo celotne skupine. Naš namen je bil opazovati ribe, tako kot biologi opazujejo živali na kopnem, nepretrgoma dalj časa.

MEd morskimi psi Kirnje, ki so večino leta izrazito samotarske, naFakaravi pridejo v tesnemedsebojne stike: samcise več tednov spopadajo,da bi bili na danmnožične drstitve čimbliže samicam. V smeriurnega kazalca: Samcase merita s pogledi;samca sta se drug drugemuzagrizla v obraz;samec, ki je preživelnapad morskega psa,se bojuje naprej brezsprednjegadela zgornječeljusti; zmagoviti samecostane v bližini samice,ki bo kmalu izlegla ikre.

Ko se je prvi dan mojega potopa spustil mrak, sem opazoval rake in mehkužce, ki so prilezli iz skrivališč. Ogledoval sem si marogaste kirnje, kako jim je potemnela koža in so zlezle v razpoke k nočnemu počitku. Opazoval sem tudi morske pse, oživeli so, kot da že dolgo čakajo na ta trenutek. Podnevi so lenobno plavali naokoli – budne kirnje so zanje prehitre. Ko pa se je znočilo, je na stotine morskih psov vznemirjeno zaplavalo tik pod morsko gladino. Spoznal sem, da sem podcenil njihovo hitrost. Vznemirjenost teh živali mi je zbujala nelagodje: zaradi mešanice plinov, ki sem jo dihal med 24-urnim potopom, ne bi mogel izplavati na površje, kadar bi se mi zahotelo. Moral sem ostati v globini skupaj z morskimi psi. V naslednjih letih sem strah premagal.

Zamenjala ga je vznesenost, ki me je prevzela ob spoznanju, da se lahko med morske pse, združene v velikansko jato, podam brez kletke ali jeklene zaščitne obleke, celo brez zašiljene palice. Na Fakaravi smo ugotovili, da morski psi lovijo v tropih, podobno kot volkovi, le da pri tem manj sodelujejo med seboj. En sam morski pes je preneroden, da bi ujel kirnjo, tudi če je ta zaspana. Dva že laže preženeta ribo iz skrivališča in zakrožita okrog nje. Zatem jo raztrgata. V živo je napad videti kot ponorelo hlastanje, ki nam eksplodira pred očmi. Šele pozneje, ko si morske pse ogledamo v počasnem posnetku (priskrbi ga posebna kamera, ki posname tisoč sličic na sekundo in jo upravlja Yanick Gentil), spoznamo, kako učinkoviti in natančni so.

Zanje smo ljudje ovira, ne dojemajo nas kot plen. Med nočnim potapljanjem se nam nenehno približujejo; pritegne jih že najmanjši premik svetilke. Včasih nas tako močno dregnejo, da dobimo podplutbe. Včasih vznemirjenega morskega psa pomirimo tako, da ga primemo za rep in zasukamo na hrbet, pri čemer se potopi v nekakšen trans. V vsem tem času, kar se z njimi srečujemo od blizu, me je le enkrat samkrat zaskrbelo, da bi utegnili koga ugrizniti – ko sem začutil boleč vbod na zadnji strani stegna. Z roko sem otipal raztrganino na potapljaški obleki; krvavel sem iz rane, ki so mi jo pozneje zašili s štirimi šivi. K sreči sta prizor posneli dve kameri: rane mi ni povzročil morski pes, pač pa kot britev ostre bodice velikega kirurga. Morski pes je ribo držal v gobcu in z njo divje opletal.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.