Junij 2018 | Plastika

Besedilo: Laura Parker
Fotografije: Randy Olson

Če bi plastiko izumili v času, ko so prvi puritanci (“očetje romarji”) iz angleškega Plymoutha odpluli proti Severni Ameriki, kjer so se nameravali naseliti – in če bi ladjo Mayflower natovorili z vodo v plastenkah in s prigrizki, ovitimi v plastično folijo – bi štiri stoletja pozneje najbrž še vedno kje ležali njihovi plastični odpadki. Če bi puritanci ravnali tako kot marsikdo danes in bi prazne plastenke in folijo preprosto zmetali čez krov, bi valovi Atlantskega oceana in sonce vse te odpadke razgradili na drobne koščke.

Najbrž bi še danes plavali po svetovnih oceanih, vpijali še dodatne strupe, poleg tistih, ki so že v njih, in čakali, da jih použije nič hudega sluteča riba ali ostriga in nazadnje morda kdo izmed nas. Hvaležni bi morali biti, da puritanci niso poznali plastike, sem pomislila pred nedavnim, ko sem se iz Plymoutha z vlakom vozila vzdolž južne obale Anglije. Namenila sem se bila obiskati moža, za katerega sem si obetala, da mi bo pomagal razjasniti obseg okoljske škode, ki jo povzročamo s plastiko, zlasti v oceanih. Ker so plastiko iznašli šele proti koncu 19. stoletja in jo začeli množičneje proizvajati šele okrog leta 1950, smo je do danes proizvedli komaj 8,3 milijarde ton.

Plastika Kliknite na sliko za povečavo.

Več kot 6,3 milijarde ton od tega je odpadne plastike in prav neverjetno je, da je kar 5,7 milijarde ton ni bilo nikoli reciklirane. Številka je osupnila znanstvenike, ki so leta 2017 zbrali podatke. Nihče ne ve, koliko nereciklirane odpadne plastike konča v oceanih, zadnjem ponoru Zemlje. Leta 2015 je Jenna Jambeck, profesorica inženirstva z Univerze v Georgii, pritegnila pozornost svetovne javnosti z grobo oceno: vsako leto od 4,8 do 12,7 milijona ton zgolj z obalnih območij.

Večine plastike ljudje ne odvržejo z ladij, pravijo Jambeckova in sodelavci, temveč jo brezbrižno vržejo na tla ali v reke, povečini v Aziji. Zatem jo v morje odpihne veter ali odnese voda. Predstavljajte si, da leži po vsem svetu na vsakem metru obale 15 plastičnih nakupovalnih vrečk, polnih odpadne plastike – to bi ustrezalo približno osmim milijonom ton, kolikor je po njeni presoji vsako leto konča v svetovnih oceanih. Ni povsem jasno, kako dolgo bo trajalo, da se bo odpadna plastika po naravni poti razgradila v osnovne molekule, iz katerih je sestavljena. Napovedi so od 450 let do nikoli.

Plastika Potem ko Noorjahan prozorno odpadno plastiko opere v Burigangi, ki teče skozi Dako v Bangladešu, jo razgrne in posuši na soncu. Medtem ko pazi na sina Momoja, jo obrača, da bi se hitreje posušila. Plastiko bo prodala za recikliranje. Po vsem svetu recikliramo manj kot petino plastike.

Medtem plastika v oceanih vsako leto povzroči smrt milijonov živali. Vemo za skoraj 700 vrst, med njimi tudi ogroženih, ki so tako ali drugače izpostavljene njenim škodljivim učinkom. Nekatere poškodbe so vidne – živali se zapletejo v zavržene ribiške mreže ali odvržena plastična držala za pločevinke za pijačo. Še veliko več poškodb najbrž sploh ne opazimo. Vrste morskih živali vseh velikosti, od zooplanktona do kitov, skupaj z drugo hrano uživajo tudi mikroplastiko, tj. koščke plastike s premerom manj kot pet milimetrov.

Na havajskem otoku Hawaii sem na plaži hodila po mikroplastiki, ki mi je segala do gležnjev – čeprav do plaže ne vodi asfaltirana cesta in potemtakem ne bi smela biti onesnažena. Pod nogami mi j hrskalo, kot bi hodila po hrustljavih riževih vafljih. Po tej izkušnji sem dojela, zakaj nekateri v odpadni plastiki v oceanih vidijo grozečo katastrofo, primerljivo s podnebnimi spremembami. Na mednarodnem vrhu v Nairobiju decembra lani je izvršni direktor Programa Združenih narodov za okolje govoril o “oceanskem harmagedonu”. Pa vendar je med plastiko in podnebjem pomembna razlika: plastika v oceanih ni nekaj tako zapletenega, kot so podnebne spremembe.

Dejstva, da so oceani polni plastike, nihče ne zanika, vsaj za zdaj ne. In če želimo kaj ukreniti, nam ni treba spremeniti energijskega sistema celotnega planeta. “To ni težava, za katero ne bi poznali rešitve,” pravi Ted Siegler, ekonomist iz Vermonta, ki pri ravnanju z odpadki že 25 let sodeluje z državami v razvoju. “Smeti znamo pobirati. To zna vsak. Znamo jih tudi odlagati na odlagališča. Prav tako znamo reciklirati.” Vzpostaviti bi morali le ustrezne institucije in sisteme, meni. v p lymou t h u me je v turobni sivini angleške jeseni pred morsko raziskovalno postajo Coxside, ki deluje pri Plymouthski univerzi, v rumeni pelerini pričakal Richard Thompson, vitek 54-letnik. Leta 1993 je imel pred seboj poklicno pot morskega ekologa, potem pa se je na plaži na otoku Man udeležil svoje prve čistilne akcije. Drugi prostovoljci so se posvečali plastenkam, vrečkam in mrežam, sam pa se je osredotočil na drobne koščke, ki jih je bilo na zgornjem robu bibavičnega pasu vse polno in za katere se ni nihče menil. Sprva sploh ni bil prepričan, da gre res za plastiko. Potrditev je dobil šele po posvetu s forenzičnimi kemiki.

Plastika Kliknite na sliko za povečavo.

Takrat je bila v strokovnih krogih še vedno nepojasnjena velika skrivnost: znanstveniki so se spraševali, zakaj v morju ne videvajo še več plastike. Rast svetovne proizvodnje te snovi je bila eksponentna – z 2,1 milijona ton leta 1950 se je povzpela na 147 milijonov ton leta 1993 in na kar 407 milijonov ton leta 2015. Ni pa bilo videti, da bi se tako hitro množila tudi količina plastike (čeprav je bila kljub temu velikanska), ki je plavala v oceanih in so jo morja naplavljala na obale. “Spraševal sem se, kje je vsa ta plastika,” je dejal Thompson. “Ne moremo ugotoviti, kolikšna je škoda v okolju, dokler ne vemo, kje se pojavlja.” V letih po prvi obalni čistilni akciji se mu je zasvitalo: manjkajoča plastika razpade na tako majhne koščke, da so s prostim očesom komajda vidni.

V znanstveni razpravi iz leta 2004 jih je poimenoval “mikroplastika” in pravilno napovedal možnost njenega “obsežnega kopičenja v oceanih”. Ko sva se lani jeseni sestala v Plymouthu, je z dvema študentoma ravno končal raziskavo, ki je pokazala, da plastike ne razgrajujejo le valovi in sončna svetloba. Med laboratorijskimi preizkusi so opazovali, kako so postranice vrste Orchestia gammarellus – drobni, kozicam podobni rakci, pogosti v evropskih obalnih morjih – žrle kose plastičnih vrečk. Ugotovili so, da lahko te živalce eno samo vrečko razkosajo na 1,75 milijona mikroskopsko majhnih koščkov; še posebej hitro so plastiko prežvečile, če je bila prekrita z mikrobno sluzjo, ki je njihova siceršnja hrana. Koščke so potem izpljunile oziroma izločile.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.