Junij 2018 | Pohlep po nafti

Besedilo: Joel K. Bourne, jr
Fotografije: Florian Schulz

Z makadamske vzletne steze se je dvignilo majhno letalo, počasi zakrožilo nad vasjo Kaktovik in se kmalu preobrazilo v rumeno piko ki je lebdela nad rjavim morjem tundre – ozemljem, ki v ZDA razvnema toliko nesoglasij kot morda nobeno drugo. Obalna ravnina Arktičnega naravnega rezervata (Arctic National Widlife Refuge, ANWR) je že tisočletja poletno domovanje čred karibujev (severnih jelenov) in ptic selivk, zimsko domovanje severnih medvedov in lovišče aljaških staroselcev. Domnevno pa naj bi bilo tam tudi okrog 7,7 milijarde sodov nafte. In v tem je jedro težav! Ko je ameriški kongres leta 1980 izglasoval ustanovitev 7,8 milijona hektarov velikega rezervata, je bila država v manj kot desetletju že drugič na pragu naftne krize. Zakonodajalci so zato zavlačevali z odločitvijo o usodi 607.000 hektarov obalne ravnine, kjer so verjetno bogata nahajališča nafte.

Pohlep po nafti Kliknite na sliko za povečavo.

Vse od takrat je to vir hudih sporov. “Ko sem v začetku 70. let minulega stoletja prvič obiskal to območje, je bila tu še nedotaknjena divjina,” je dejal pilot Pat Valkenburg, upokojeni biolog, nekoč zaposlen na aljaškem ministrstvu za ribe in divjad. “Zdaj pa se ob vsaki omembi Arktičnega naravnega rezervata v medijih tja zgrnejo trume ljudi.” Z Valkenburgom sem se pogovarjal med poletom leta 2005, zadnje čase pa mediji rezervat vse pogosteje omenjajo. Po skoraj 40 letih in več kot ducatu spodletelih poskusov republikancev, da bi območje odprli za iskanje nafte, je aljaški senatorki Lisi Murkowski uspelo določbo o vrtanju vriniti v predlog zakona o davkih, ki ga je po zaslugi njene stranke kongres izglasoval lani. Strokovnjaki so prepričani, da tam še leta ne bodo vrtali. A zdajšnja ameriška vlada si nadvse želi izpeljati postopek zakupa dveh območij (vsako obsega najmanj 162.000 hektarov), kakor nalaga novi zakon. Če bodo premagane različne upravne in pravne ovire, si bosta Aljaska in vlada ZDA razdelili prihodek, ki ga proračunski urad kongresa ocenjuje na 2,2 milijarde dolarjev. Sodeč po višini zakupnin v zadnjem času bi lahko rekli, da je to zelo optimistična ocena. Zvezna država Aljaska, ki ne pobira ne prometnega davka ne dohodnine, krvavo potrebuje vsak cent. Pridobivanje nafte in zemeljskega plina namreč zagotovi 90 odstotkov proračunskih sredstev, vsak državljan Aljaske pa prejme še več kot 1000 dolarjev letne rente; ta izhaja večinoma iz davkov na nafto, ki s Severne strani teče po transaljaškem naftovodu. Odkar so cene nafte po letu 2014 strmo padle, pesti državo proračunski primanjkljaj v višini več milijard dolarjev. Še večjo skrb zbuja dejstvo, da je nafte, ki teče po naftovodu, kljub nedavnemu manjšemu porastu, že od leta 1988 vse manj. Po poročilu Ameriške uprave za energetske informacije iz leta 2012 bodo naftovod leta 2026 zaprli, če bodo cene nafte še naprej tako nizke. “Če bodo zaprli transaljaški naftovod, ne bo od Aljaske ostalo prav nič,” pravi neki naftni geolog, ki je bil tam zaposlen ves čas.

Pohlep po nafti Spomladi pridejo karibuji v obalno ravnino. Šest tednov se pasejo po tundri, samice skotijo mladiče, vsi skupaj pa se otepajo komarjev in izogibajo plenilcev – tudi staroselskih lovcev, za katere so severni jeleni ključni vir hrane. Predvidevajo, da je pod obalno ravnino nafta.

Več kot tretjina od 300.000 delovnih mest v zasebnem sektorju na Aljaski je odvisna od nafte in zemeljskega plina. Zahodno od ANWR je iskanje nafte že dovoljeno v Aljaškem naftnem rezervatu in na sosednjem ozemlju, ki je v lasti zvezne države. Po novih najdbah sodeč bi bilo na teh območjih mogoče načrpati 8,7 milijarde sodov nafte – milijardo več kot v naravnem rezervatu. Aljaški politiki si morda res obupno želijo črpati nafto. Toda za ZDA, ki jih zdaj preplavljata nafta in plin iz naftnih skrilavcev v drugih zveznih državah, je izračun stroškov in koristi pridobivanja nafte v arktični divjini nekaj povsem drugega. “To je vprašanje za milijon dolarjev,” pravi Mouhcine Guettabi, ekonomist z Aljaške univerze v Anchorageu. “O čigavi dobrobiti govorimo? Se zavedamo vrednosti, ki jo vsak državljan ZDA pripisuje divjini? Ali pa gre morda zgolj za koristi prebivalcev Aljaske?” fotog ra f f lor i an s c h u l z je odraščal v južni Nemčiji in je o divjini, kakršno premore Aljaska, lahko samo sanjal. “V Evropi ni ničesar niti približno podobnega,” pravi. “To je ena zadnjih resnično divjih pokrajin na svetu. Tako je kot v davnih časih, ko so se naokrog še klatili mastodoni.” Schulz je zadnja štiri leta večino časa preživel v rezervatu in ga raziskoval. ANWR obsega 78.000 kvadratnih kilometrov neokrnjenega ekosistema. Sega od iglastih gozdov na jugu čez grebene in visokogorski svet Brooksovega gorovja do valovite tundre, ki prehaja v ravnino ob Beaufortovem morju. O navzočnosti človeka priča le peščica brunaric, raztresenih po tem obsežnem območju. Pogled čez mejo rezervata po reki Canning razkrije popolnoma drugačno podobo: onstran reke ima družba ExxonMobil novo plinsko polje Point Thomson s 120 hektarov velikim nasutim prodnatim platojem, na katerem so modre jeklene stavbe, beli rezervoarji, pomol in pristajalna steza ter 18 kilometrov makadamskih cest. En sam plinovod vodi proti oddaljeni rjavkasti meglici na zahodu, ki nenehno visi nad zalivom Prudhoe Bay, industrijskim središčem Severne strani, kakor pravijo severnemu delu Aljaske.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.