Junij 2018 | Izgubljena kolonija

Besedilo: Andrew Lawler
Fotografije: Mark Thiessen

Guverner John White je z angleške ladje Hopewell (Dobra nada), zasidrane ob obali zdajšnje Severne Karoline, vzneseno opazoval, kako se je v poletni mrak dvigoval steber dima.

Dim z otoka Roanoke “nam je zbudil upanje, da nekateri iz naše kolonije tam čakajo na mojo vrnitev iz Anglije,” je zapisal pozneje. Tri leta so minila, odkar se je bil guverner prve angleške naselbine v Novem svetu odpravil na predvidoma kratko plovbo, da bi obnovil zaloge, in na otoku za seboj pustil več kot sto mož, žena in otrok. Toda vrnitev so spet in spet odlagali zaradi izbruha vojne s Španijo. Nazadnje so White in njegovi mornarji 18. avgusta 1590 pribredli na obrežje otoka Roanoke. Po guvernerjevem opisu dogodkov so opazili sveže odtise stopal, a niso naleteli na nikogar. Ko so se možje povzpeli po peščenem bregu, pa so našli drevo, v katero so bile vrezane črke “CRO”.

Izgubljena kolonija Kliknite na sliko za povečavo.

To je bilo, je pojasnil guverner, dogovorjeno znamenje. Če bi bili naseljenci odšli z otoka, naj bi ime cilja vrezali v drevo ali na kol. Če bi bili dodali še križ, bi to pomenilo, da so odšli v sili. Ko so dosegli zapuščeno naselbino, je guverner opazil kol, na katerem “je bilo z lepimi velikimi črkami vrezano CROATOAN, ne da bi bil zraven še kak križ ali znamenje za stisko”. Toda kol je bil del obrambne palisade, ki so jo bili postavili po Whitovem odhodu – jasno znamenje, da so se naseljenci pripravljali na sovražni naskok. Croatoan se je imenovala zemeljska kosa na jugu, pa tudi staroselsko ljudstvo, ki je živelo tam in govorilo karolinski algonkinski jezik ter bilo tesni zaveznik evropskih prišlekov. Eden od mladeničev iz tega ljudstva, Manteo, je dvakrat potoval v London in je služil Angležem, bil je pomemben vodnik, tolmač in diplomat.

White si je obupano prizadeval, da bi dosegel Croatoan le 80 kilometrov južneje – čeprav omenja tudi, da so se naseljenci prvotno nameravali preseliti 80 kilometrov v notranjost. Zaradi več neuspešnih poskusov in pomanjkanja zalog so se načrti, da bi iskal naprej, izjalovili. Ko se je vrnil v Anglijo, je sir Walter Raleigh, bogati pokrovitelj kolonije, ravno mrzlično pripravljal novo pustolovščino na Irskem. Ker White ni imel dovolj denarja, da bi z njim financiral čezatlantsko odpravo, se ni nikoli več vrnil v Novi svet. Sto petnajst naseljencev – med njimi Eleanor in Virginia Dare, Whitovi hčerka in mala vnukinja – je ostalo pozabljenih in zapuščenih na daljni obali. Dvajset let zatem so Angleži ustanovili svojo prvo stalno naselbino v Ameriki, 150 kilometrov severno od reke James, v zdajšnji Virginiji.

Kapitan John Smith, poveljnik kolonije Jamestown, je od Indijancev slišal, da v Karolini na celini, zahodno od otokov Roanoke in Croatoan, živijo ljudje, ki se oblačijo po evropsko. Po Londonu in Jamestownu so krožile zgodbe o množičnih pobojih in “mladenkah”, odvedenih v sužnost. Toda iskalne odprave niso nikoli našle stvarnih dokazov za to, kaj naj bi se bilo zgodilo z naseljenci. Tako je bilo vseh nadaljnjih 400 let, ko se je preiskovanje za preiskovanjem, kaj se je zgodilo na otoku Roanoke, izkazalo za neuspešno. Pomanjkanje dokazov je spodbudilo ugibanja na slepo, potegavščine in nešteto teorij zarote. Toda niz najdb na arheoloških najdiščih zadnjih let – in naključno odkritje v Britanskem muzeju – je razkril vznemirljive nove sledi, iz katerih je mogoče sklepati, kaj se je z naseljenci zgodilo po Whitovem odhodu. Zgodovinarji medtem začenjajo ugotavljati, da je bil Roanoke več kakor le bežen neuspeh.

Izgubljena kolonija Držaj elizabetinskega meča, t. i.rapirja.

Šlo je v bistvu za program Apollo elizabetinske Anglije, ki je trajal šest let in je bil sestavljen iz treh večjih pomorskih odprav. Prva, leta 1584, je bila izvidniška. Naslednje leto je zgolj moški kontingent – White je pri njem sodeloval kot slikar odprave – oporekal španskim zahtevam po Severni Ameriki in prispel na Roanoke v upanju, da bo našel zlato, dragocena zdravila in bližnjico do Tihega oceana. Namesto tega so prišleki severnoameriške gostitelje obrnili proti sebi, ker so ubili njihovega poglavarja. Razcapani in sestradani so prej kot v letu dni odpotovali nazaj domov s floto, ki ji je poveljeval sir Francis Drake. Naslednjo pomlad, leta 1587, je White povedel tretjo odpravo, sestavljeno v glavnem iz Londončanov srednjega razreda. Med njimi so bili tudi njegova noseča hčerka Eleanor Dare in 16 drugih žensk ter skoraj ducat otrok.

Skratka, več kot 20 ladij za plovbo po oceanu je poneslo dobrih sto ljudi po prostranstvu, ki je v 16. stoletju ustrezalo medplanetarnemu prostoru. Drzna pustolovščina, ki so jo poznejša – slovitejša – potovanja, katerih plod sta bila Jamestown in Plymouth, povsem zasenčila po velikosti in obsegu, je porodila prvo družbo v angleški Ameriki in ustvarila povezavo med Anglijo in srednjeatlantsko obalo Severne Amerike, ki je zasejala seme nastanka britanskega imperija in ZDA. “Pogosto pozabljamo ali premalo cenimo velikanski pomen Raleighovih odprav v Virginijo za zgodovino in kulturo sodobnega sveta,” je napisal Neil MacGregor, nekdanji direktor Britanskega muzeja. V njem hranijo Whitove izredne slike, ki so pomagale oblikovati predstavo Evropejcev o Novem svetu in tamkajšnjih prebivalcih. Kljub guvernerjevemu prepričanju, da so šli naseljenci na Croatoan, raziskovalci tam do leta 1993 niso našli nobenih dokazov za to. Potem pa je orkan razgalil velike količine lončenine in drugih ostankov vasi ameriških staroselcev.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.