Junij 2018 | Redke in ogrožene ptice

Besedilo: dr. Davorin Tome
Fotografije: dr. Davorin Tome, Jure Novak, Marjan Cigoj

Če bi izmed nekaj več kot 220 vrst ptic, ki gnezdijo v Sloveniji, moral izbrati le eno, najredkejšo in najbolj ogroženo, bi se odločil za zlatovranko. Franc Bračko, starosta slovenskih ljubiteljskih ornitologov, bi se z mano zagotovo strinjal. Sicer ni tako zelo star, da bi na lastne oči videl, kako pogosta je bila ta azurno modra ptica, velika kot šoja, pred drugo svetovno vojno, a iz knjige Otmarja Reiserja Ptice okolice Maribora je izbrskal opis, da jih je bilo takrat v severovzhodnem delu Slovenije vse do Pohorja veliko. Kaj natančno to pomeni, v knjigi ni navedeno, a če jih ni bilo vsaj 1000, Reiser najbrž ne bi bil napisal tako. In danes? Zlatovranko na prvi strani tega prispevka je moral fotograf Jure Novak posneti v okolici Subotice na severu Srbije.

Pri nas jo je doletelo tisto najslabše, kar se zgodi redkim in ogroženim pticam – tako rekoč izumrla je, le tu in tam nas še obišče katera. “Še v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja sem zlatovranke opazoval na različnih koncih v Slovenskih goricah in Prekmurju,” pove Bračko, “potem pa so izsuševanje zamočvirjenih zemljišč, regulacija vodotokov in pošastni vplivi pesticidov naredili svoje. Pa ne da ornitologi na to ne bi bili opozarjali, ko je bil še čas. Le odziva pristojnih v državi ni bilo – ne v Jugoslaviji ne pozneje v Sloveniji.” V istem obdobju, ugotavlja dr. Al Vrezec, ki se s pticami ukvarja poklicno, so na ozemlju Slovenije podobno usodo doživele še najmanj tri vrste, črnačigra, prlivka in južna postovka. V zgodbah o izumiranju ptic pri nas je dobro le to, da ne gre za pravo izumiranje v evolucijskem smislu.

Pravo izumiranje je končen proces. Vrsta, ki izumre, za vselej izgine z našega planeta in se nikoli več ne vrne. Z njo v večno pozabo utone znanje, ki ga je pridobivala tisočletja in tisočletja, ko je še bila del narave. Ptice, za katere pravimo, da so izumrle v Sloveniji, navadno izginejo le iz naše države. Ostanejo kje v sosedstvu, morda v Italiji, Avstriji ali na Hrvaškem, lahko tudi dlje, kot velja za zlatovranko. Tako pri teh vrstah upanje, da se nekoč vrnejo, ne zamre povsem. Še posebej, ker tako dinamičnim živalim, kot so ptice, tudi vrnitev iz oddaljenih krajev načeloma ne povzroča težav. Naivno pa bi bilo pričakovati, da se bo kaj takega zgodilo kar samo od sebe.

Najmanj, kar je treba storiti, je odpraviti vzroke, torej tisto, kar je vrste pregnalo. V naravovarstvenem smislu sta dve kategoriji ptic, pri katerih je verjetnost izumrtja oziroma izginotja velika. V prvo sodijo redke ptice, v drugo ogrožene. Vrste, ki jih prepoznamo kot redke, so sicer lahko v dobrem stanju, njihove populacije so stabilne, a ne morejo se znebiti prekletstva, da so zelo maloštevilne ali da živijo na tako majhni površini, da jih s seznama prisotnih ptic lahko izbriše že kakšna res ne posebej pomembna in vsakdanja stvar: vinjeni voznik tovornjaka, ki je zgrešil cesto in z nafto onesnažil lokalno mokrišče, manjši požar, ki ga je zanetila strela, ali kaj podobnega. Kot navaja novi atlas gnezdilk Slovenije, ki bo iz tiskarne še topel prišel v roke ljubiteljev ptic ravno nekje v času izida tega prispevka, imamo pri nas 17 izjemno redkih vrst.

Rečni galebi že sodijo mednje. Njihovo edino redno gnezdišče so umetni otoki na Dravi pri Ptuju. Otoki so štirje, njihova skupna površina meri slabo tretjino hektara. Ornitologi iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ki otoke zgledno vzdržujejo, na njih v ugodnih letih naštejejo tudi več kot 500 gnezd galebov. A le ena sama napaka pri upravljanju višine rečne gladine, zaradi katere bi maja gladina vode v Ptujskem jezeru neustrezno narasla, bi pokončala celoten podmladek galebov tisto leto. Kozica je ena naših najskrivnostnejših vrst. Zaradi obarvanosti perja in načina življenja se prvovrstno zlije z okolico in je za človeško oko tako rekoč nevidna. Pa ne samo za oko povprečnežev! Tudi zagrizeni opazovalci ptic, ki vsak konec tedna preživijo z daljnogledom v roki, jo včasih opazijo šele, ko jim zleti tik izpred nog. V času prezimovanja in preleta je pogosta in razširjena po vsej državi, gnezdi pa na enem samem mestu – na Cerkniškem jezeru. Njenih gnezd sicer ne išče nihče.

Ornitologi pravijo, da bi bil to čisto prevelik zalogaj za rutinsko terensko delo, saj je gnezdo prav tako izvrstno prikrito kakor sama ptica. Ponekod v tujini si pri iskanju gnezd pomagajo celo z izurjenimi psi. Kolikor je mogoče oceniti na podlagi razpoložljivih podatkov, jih v mokriščih Cerkniškega jezera ne gnezdi več kot deset. Edino gnezdišče še ene izmed naših izjemno redkih ptic je na nadmorski višini nič metrov, v solinah. Ko sem bil že pred časom na obisku pri dr. Andreju Sovincu, tedaj še vodji Krajinskega parka Sečoveljske soline, je zgodbo male čigre opisal kot naravovarstveni uspeh, ki mu do popolnosti še nekaj malega manjka. Mnenje je razložil takole: “Prvič je mala čigra v solinah gnezdila leta 1985. Od takrat gnezdi vsako leto, a dolgo se njena populacija ni povzpela prek števila tri. Potem pa, po letu 2000, nekako vzporedno s tem, ko je v solinah zaživelo naravovarstveno upravljanje, je ptica prestavila v peto prestavo. Leta 2012 jih je gnezdilo že več kot 70.”

Po kratkem postanku v razlagi, ki ga je izkoristil za pogled skozi okno pisarne, od koder se solinska polja vidijo kot na dlani, je nadaljeval: “Že takoj naslednje leto po največjem uspehu se je število zmanjšalo za polovico in se še do danes ni povsem obnovilo. Težave nam povzročajo naravni plenilci.” Očitno so v parku naleteli na težavo, ki pesti številna zavarovana območja. Zavarovana območja narave so ustanovljena z namenom varovanja naravnega ravnovesja. Neskladje pa nastane, ko moraš zato, da ohraniš eno vrsto, upravljati območje tako, da “nenaravno” posegaš v odnose, ki jih ima ta vrsta s plenilci. Ker je redkih ptic malo in ker so navadno zelo lokalno razširjene, so pogosto spregledane. Seveda le, dokler jih kdo ne odkrije in na njihovo prisotnost ne opozori drugih. Danes se nam zdi samoumevno, da žametna penica, toploljubna ptica pevka s sredozemsko razširjenostjo, pri nas gnezdi v širšem zaledju zaraščajoče se koprske kulturne krajine.

Ko pa je leta 1976 biolog Janez Gregori, tedaj kustos za ornitologijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, v reviji Varstvo narave objavil podatek o opazovanju žametne penice, je prvi dodal pripombo, da obstaja možnost, da tu tudi gnezdi. V resnici ne vemo zanesljivo, ali pred tem te redke ptice, ki jo laže slišiš, kakor vidiš, nihče ni iskal na pravem mestu in na pravi način, da bi jo zalotil pri gnezdenju, ali pa je začela širiti območje gnezdenja šele takrat in tako prišla tudi do nas. Glede na napovedane podnebne spremembe se bo v prihodnosti morda po Sloveniji še razširila in sčasoma presegla mejo redkosti.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.