Julij 2018 | Nočni plenilci

Besedilo: Virginia Morell
Fotografije: Anand Varma

S hladnega kamnitega stropa starodavnega majevskega svetišča so viseli kakor grozd puhastih sivih sadežev in strmeli v nas z očmi, ki so se zlato svetile v rdečem soju čelnih svetilk. Zobati netopirji imajo dolge, skoraj prosojne zajčje uhlje in naguban volčji obraz s kopjasto oblikovanim obnosničnim listom na smrčku – organom, ki ga uporabljajo za eholokacijo.

Skrivnostni netopirji, živeči nedaleč od biosferskega rezervata Calakmul na mehiškem polotoku Jukatan, čez dan ne počivajo v večtisočglavih jatah kot nekatere druge vrste, je dejal Rodrigo Medellín, vodilni mehiški strokovnjak za leteče sesalce in profesor na Nacionalni avtonomni univerzi v Ciudadu de Méxicu. “Združujejo se v majhne skupine in so drug do drugega zelo zaščitniški.” Medellín je proti enemu izmed šestih netopirjev zamahnil z metuljnico in ga ujel. Živalco je držal v orokavičeni roki in ji pregledoval gosto mehko dlako, zaradi katere je bila videti ljubka in prijazna, ter štrleči smrček in ostre zobe, zaradi katerih je bila videti vse prej kot to.

Bila je samica in proti nama je uporno šklepetala s čeljustmi. Medellín je nežno raztegnil eno od prhuti in pokazal palec, štrleč z oboda. Opremljen je bil z močnim, kot britev ostrim srpastim krempljem. “S kremplji zgrabijo plen,” je dejal. Po velikosti plenilskega orodja sodeč ti nočni lovci ne preganjajo komarjev – lovijo glodavce, ptice pevke in celo druge netopirje.

Mesojedi netopirji, ki jim pravimo tudi “nepravi vampirji”, ker ne srkajo živalske krvi tako kot pravi vampirski netopirji, živijo povsod v tropskem pasu, vendar so maloštevilni. Z drugimi vretenčarji se prehranjuje manj kot odstotek vrst netopirjev. Dve vrsti poseljujeta območje od južne Mehike do Bolivije in Brazilije, ena od teh je razširjena še južneje, v delih Paragvaja in Argentine.

Nočni plenilci Volnati listonosec, ki meče senco na ruševine svetišča na arheološkem najdišču Hormiguero, se po lovu vrača na počivališče. Netopirji morda prinašajo hrano članom skupine, ki ne morejo loviti, denimo samicam z mladiči.

To sta volnati listonosec (tisti v majevskem svetišču) in linnejev nosorožec. Drugi, z razponom prhuti do enega metra, je največji netopir Novega sveta. Ker se deževni gozdovi, ki so življenjski prostor mehiških netopirjev, krčijo, so ti vse bolj ogroženi – zato bi morali ljudje podpirati prizadevanja, da bi jih bolje spoznali. O volnatih listonoscih je le malo znanega. Medellín jih je zato polovil vseh šest. V mehkih belih bombažnih vrečah jih je prinesel iz svetišča, da bi jih stehtal in izmeril. Bili so štirje samci in dve samici, ena je bila breja.

Da bi raziskovalci izvedeli več o sorodstvenih povezavah med temi netopirji, so s prhuti vsakega od njih odščipnili košček kože; v laboratoriju naj bi opravili genetsko analizo. Na hrbte živali so namestili drobne radijske oddajnike (tudi na brejo samico), da bi pridobili podatke o njihovih lovskih navadah. “Poglejte,” je dejal Medellín, potegnil iz vreče samca in ga obrnil na hrbet. “Moda imajo čisto majhna – to je navadno znak monogamnosti.” V naravi je monogamija redka. “Lahko, da sta dva samca partnerja samic, druga dva pa njihova lanska potomca in se še osamosvajata,” je pojasnil.

Ena od samic je dojila štirimesečnega mladiča, napeti trebušček breje samice pa je nakazoval, da bo kmalu skotila. Na tleh v prostoru, v katerem smo našli netopirje, je bilo delno pojedeno truplo desmarestove bodičaste miši mošnjičarke. “Poglejte tole – svež obrok in najbrž zadnji sinočnji plen,” je dejal Medellín. “Domnevamo, da del plena pojedo zunaj, ko so siti, pa zadnji ulov prinesejo v počivališče.” Pogosto ga dobijo tisti, ki ne morejo loviti, denimo doječe matere. “Izvedeli bi radi, kdaj zapustijo počivališče, kje se gibljejo, kdo koga hrani in kdo se s kom druži med lovom,” je dejal.

O prehrani netopirjev smo lahko sklepali iz ostankov večerij in iztrebkov v templju. “Poglejte,” je spet vzkliknil Medellín, držeč v roki drobceno razpadajoče truplo mišjega mladiča. “Preseneča me, da ga niso pojedli celega, saj navadno pojedo čisto vse – celo kosti, kremplje in včasih rep.” Pojedli so tudi rumenega metulja, nedotaknjena so ostala le krila; škržata; ptico, ki bi sodeč po šopu rdečkastih peres lahko bila detel. “Navadno najdemo tudi prhuti drugih netopirjev.” Pojedo veliko pripadnikov neke manj pogoste vrste, ki jo je težko najti. Medellín zdaj preučuje, zakaj je ta vrsta med volnatimi listonosci tako priljubljena in kako najdejo njene pripadnike.

Spreminjanje DNK Kliknite na sliko za povečavo.

Pravi, da so v mitu Popol Vuh, ki govori o izvoru Majev, najbrž opisani prav listonosci in linnejevi nosorožci. V tej pripovedki so dvojčka, majevska junaka, privedli v “hišo netopirjev” – votlino, polno smrtonosnih netopirjev, ki so jim Maji rekli camazotz – in ju zapustili. Smrčki netopirjev so bili kot rezila, z njimi so ubijali ljudi in živali.

Dvojčka sta se, da bi bila varna, skrila v svoja pihalnika, in netopirji so ju ustrahovali vso dolgo noč. Tik pred zoro se je eden od dvojčkov odločil preveriti, ali bi bilo mogoče oditi. Glavo je pomolil iz pihalnika – in camazotz mu jo je v hipu odrobil. “Ti netopirji počnejo prav to,” je dejal Medellín. “Zalezujejo plen, na njem pristanejo z napol razprtimi prhutmi, ga zgrabijo s kremplji palcev in mu zadajo smrtni ugriz v hrbet ali glavo. Camazotza si niso izmislili.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.