Julij 2018 | Klic na pomoč

Besedilo: Jonathan Franzen
Fotografije: Thomas P. Peschak

Predstavljajte si vitko, mišje sivo ptico, nič večjo od škorca, ki večino življenja prebije na odprtem oceanu. Pepelasti strakoš – toplokrvna žival, ki tehta manj kot 40 gramov – v mrzli vodi in vsakršnem vremenu med valovi išče ribice in morske nevretenčarje. Med pobrcavanjem z nožicami se s prsti komajda dotika morske gladine, zato je videti, kot da hodi po vodi.

Čeprav je družina strakošev med najštevilnejšimi in najbolj razširjenimi ptičjimi družinami na svetu, so pepelasti strakoši redki, saj živijo le ob kalifornijskih obalah. Najbolje se počutijo na vodi, a tako kot vse ptice potrebujejo kopno za valjenje jajc in vzgojo mladičev. Za to radi izbirajo neobljudene otoke. Da se izognejo plenilcem, gnezdijo v podzemnih rovih ali skalnih razpokah, gnezda pa obiskujejo in zapuščajo le ponoči.

V zveznem naravnem rezervatu na otočju Farallon, 50 kilometrov zahodno od mostu Golden Gate v San Franciscu, je tamkajšnja skupina umetnikov iz kosov betona, razsejanih med ruševinami starih stavb na glavnem otoku, zgradila nekakšen iglu. Vratca v betonski stvaritvi omogočajo dostop do nizkega prostora v notranjosti, obloženega s pleksi steklom. Če v poletni noči zlezete v notranjost in prižgete luč, utegnete uzreti pepelastega strakoša.

Klic na pomoč K novozelandskemu otočju Chatham spada tudi otok Te Tara Koi Koia (Piramida), edino gnezdišče chathamskih albatrosov, ki jih uvrščamo med ranljive vrste. Vsako leto gnezdi tam približno 5000 parov teh ptic. Od aprila do julija jih večina odleti do 9500 kilometrov oddaljene jugozahodne obale Južne Amerike, kjer sledijo morskemu toku proti severu vse do Peruja.

Potrpežljivo vali jajce na dnu razpoke, v kateri je videti še manjši in nežnejši kot na vodi. Če boste imeli kanec sreče, boste prisluhnili tudi nočnemu petju enega njegovih sosedov, tihemu in melodičnemu predenju, odzvanjajočemu iz skalovja, kakor da gre za glas iz drugega sveta: sveta morskih ptic, ki obsega dve tretjini planeta, a nam je večinoma neviden.

Do nedavnega je bila nevidnost prednost morskih ptic, saj jim je zagotavljala varnost. Danes pa jih ogrožajo invazivni plenilci in komercialni ribolov. Zato potrebujejo ljudi, da bi jih zavarovali; težava je le v tem, da je ljudem težko kaj mar za živali, ki jih sploh nikoli ne vidijo in jih ne poznajo. Otočje Farallon je danes majhno okno, ki omogoča vpogled v preteklost, ko je bilo morskih ptic povsod še v izobilju.

V tem rezervatu je junija 2017, ko sem obiskal glavni otok, gnezdilo več kot pol milijona ptic. Na strmih pobočjih in redko poraslih ravnih tleh, obdanih s temno modrim morjem, v katerem so se prerivali tjulnji in morski levi, so se gnetli čopasti mormoni in golobje njorke, modrogrli kormorani, drobni in okroglasti aleutski alki, čudaški rogati alki in – po mojem mnenju – vse preveč zahodnih galebov.

Klic na pomoč Kliknite na sliko za povečavo.

Galebji mladiči so se izlegali in nemogoče je bilo kamorkoli stopiti, ne da bi razbesneli starše; ti so oglušujoče vreščali in skakali v zrak, da bi pomazali vsiljivce z neznansko smrdečimi iztrebki. A prebijanje skozi špalir besnečih galebov je bilo vredno truda, saj si le tako lahko dosegel kolonijo lumen. Biolog Pete Warzybok, ki pomaga spremljati živalstvo na otočju Farallon, me je nekega jutra popeljal do opazovalnice, zbite iz vezanih plošč.

Od tam se je odpiral pogled na velemesto lumen: 20.000 črno-belih ptic je prekrivalo nagnjeni skalnati rt, ki se je v morje spuščal s prepadnimi pečinami, ob katere so butali valovi. Lumne so stale tesno druga ob drugi, s koničastimi kljuni podobne pingvinom. Valile so vsaka svoje jajce ali varovale drobnega mladiča na koščku zemlje, nič večjem od 150 kvadratnih centimetrov. Kolonija je ustvarjala videz tihega proizvodnega obrata. Občasno se je zaslišalo nežno šklopotanje s kljuni. Zdaj tu zdaj tam se je kakšna lumna spričkala s sosedo.

Klic na pomoč Na Ptičjem otoku v zalivu Algoa je kapski strmoglavec po obilnem deževju pristal v blatni vodi. Modeli podnebnih sprememb za to regijo napovedujejo pogostejše in obilnejše padavine, poplave pa lahko povzročijo množične izgube jajc. Spremenjeno podnebje lahko vpliva na druge ptice tako, da se ribe, s katerimi se prehranjujejo, oddaljijo od gnezdišč.

A prepiri so se končali tako hitro, kot so se bili začeli, in ptice so se spet mirno posvetile negovanju perja. “Lumne počnejo, kar pač počnejo,” je pripomnil Warzybok. “Niso preveč zapletena bitja.” In kaj počnejo? Izkazujejo si vdanost. Čeprav bijejo tudi ure ločitve, sklepajo trdne zveze. Par lahko skupaj živi celo 30 let ali več. Vsako leto se vrača na isto majceno zaplato zemlje in vzredi enega samega mladiča.

Starši se izmenjujejo pri valjenju; prva ptica ostane v koloniji, druga pa preiskuje ocean in se potaplja za sardoni, mladimi škarpenami ali tistim, kar je pač na voljo. Ko se vrne s prehranjevalne poti, valilka le nerada zapusti jajce, čeprav je lačna. “Če nimajo jajca,” je dejal Warzybok, “bodo valile kamen ali kos lesa. Na neizvaljeno jajce bodo položile ribo in ga skušale nahraniti. Ne bodo odnehale. Na klopotcu bodo sedele 75 ali 80 dni.” Mladiči lumen odracajo v vodo že po treh tednih, ko so še premladi, da bi leteli ali se potapljali.

Očetje jih spremljajo več mesecev, jih hranijo in učijo loviti ribe, matere, ki so v razvoj jajca vložile ogromno energije, pa odidejo po svoje, da bi si opomogle. Starševska predanost in enakovredna delitev dela se obrestujeta. Reproduktivna uspešnost lumen s Farallona je zelo visoka, navadno višja od 70 odstotkov, in lumne so med najštevilnejšimi morskimi pticami gnezdilkami v Severni Ameriki. Kolonija, ki sva jo obiskovala z Warzybokom, je bila velikanska, a je bilo v njej manj kot pet odstotkov lumen s tega otoka.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.