Avgust 2018 | Lovci na metulje

Besedilo: Matthew Teague
Fotografije: Jevgenija Arbugajeva

Zeleni lastovičar – Papilio blumei – ne živi nikjer drugje kot na indonezijskem otoku Sulawesi, pa še tam le na precejšnji nadmorski višini. Njegovo gorsko domovanje je strmo skalovje, prekrito s tanko plastjo vlažne prsti, kjer lahko vsak stik roke ali noge s podlago sproži manjši blatni tok. Nekje na poti med dnom doline in gorskim vrhom postane ekonomski račun popolnoma jasen: to je tisto, zaradi česar so nekateri metulji tako dragoceni. To je tisto, zaradi česar obstaja črni trg z redkimi metulji. Lovec Jasmin Zainuddin se je za hip ustavil. V roki je nosil palico in jo zasajal v blato, da je preverjal, kako globoko in gosto je. “Še malo više,” je rekel. Mož že vse življenje živi na tem otoku in je v desetletjih spletel mrežo informatorjev, prevoznikov in lovcev, ki zbiralce po vsem svetu oskrbujejo z metulji s teh gorskih vrhov.

Tisto jutro je bil v Makassarju, mestu na jugozahodnem koncu otoka. Skupaj z nekaj pomočniki se je s kombijem iz vroče nižine pripeljal skozi gozd v gorsko vas, kjer je cesta postala prestrma in prespolzka za nadaljevanje vožnje. Tam je s skupino pretovoril zaloge na šest motornih koles, ki so jih povečini vozili dečki. Razdrapana cesta se je čez čas zožila v ozko pot, na njej so se vrstili viseči mostovi, po katerih je lahko vozilo le po eno motorno kolo naenkrat, v naslednji vasi pa se je tudi ta pot končala. Raztovorili so, si oprtali vreče z rižem in kante z vodo ter se začeli vzpenjati. Pot v gore je bila naporna. A Zainuddin, ki se je naslanjal na palico za preizkušanje blata in globoko dihal, se je smehljal. “Nismo več daleč,” je povedal.

Lovci na metulje Kliknite na sliko za povečavo.

Gorsko pobočje je začelo zlagoma prehajati v riževe terase in nad njimi smo zagledali Zainuddinov cilj: kočo na visokih kolih, ki jo je bil sam postavil. Člani skupine so se drug za drugim povzpeli po hlodu z vsekanimi stopnicami in vstopili. Ko je sonce zašlo, se je Zainuddin zleknil po tleh koče. Je srednjih let in tovorjenje zalog postaja zanj vse bolj utrudljivo. Jutri, je dejal, se bo lov zares začel. Ženski, prva srednjih let in druga mlajša, sta začeli pripravljati večerjo. Vsaka beseda, ki jo izreče Zainuddin, vsak predmet, ki se ga dotakne, vsak njegov spomin je tako ali drugače povezan z metulji.

Preučuje, zasleduje in lovi jih, odkar je, ko je bil še majhen deček, spoznal nekega tujca. Zdaj tudi sam plačuje vojsko dečkov, opremljenih z metuljnicami (mrežami za lovljenje metuljev) iz kot pajčevina tankega materiala. Ti možje stojijo na najnižji stopnički na trgu metuljev, blago z njega pa konča v zasebnih salonih in sejnih sobah podjetij v oddaljenih deželah. Nekateri zbiralci plačujejo tisoče evrov za primerke, ki jih imajo nato razstavljene pod steklom. Ženski sta v mraku kuhali večerjo in se smejali Zainuddinu, ležečemu na tleh. Starejša, Mujiauna, je njegova žena že skoraj 30 let. Ves čas sta se smehljala drug drugemu. Zainuddin je sedel. “Gotovo imaš ženo?” je vprašal.

Bilo je prvič, da je pogovor preusmeril z metuljev in vprašanje je bilo tako nepričakovano, da nanj res nisem bil pripravljen. “Ne,” sem odvrnil. “Ne več.” “Se ji je kaj zgodilo?” “Da.” Za hip je molče posedel in spet legel. koča stoji na zahodnem pobočju , zato je naslednje jutro ni obsijalo sonce. Svetloba je žarela nekje za goro, pod nizkimi dežnimi oblaki. Zainuddin je povedal, da se le še poredko povzpne prav na vrh, a se je tistega dne odločil del poti pospremiti svojega najljubšega lovca, mladeniča Arisa.

Lovci na metulje Izložba s pisanimi postavitvami, ki poustvarjajo prizore iz narave, že od leta 1831 privablja zbiralce v nagačevalsko delavnico Deyrolle v Parizu. Približno v tisti čas sodijo tudi začetki zbiranja metuljev v Evropi; takrat so lepitopterologi začeli iskati primerke po vsem svetu. Danes je zbiranje metuljev priljubljeno zlasti na Japonskem.

Vsak je držal v rokah metuljnico. Mimo riževih polj se je vil potok. Sledila sta mu do rečice in se ob njej usmerila navkreber. Zainuddin je med hojo brezskrbno klepetal – metulji namreč ne slišijo človeških glasov – a ves čas budno opazoval gozd. V svetu praproti in ovijalk ter kapljajoče vode je opazil in prepoznal vsako drobceno krilato bitje, ki je počivalo na spodnji strani lista. “Ne,” je ponavljal vedno znova. “Prepogost.” Zainuddinov oče je lovil metulje že pred njim, s tem se je začel ukvarjati na začetku 70. let minulega stoletja. Živeli so v vasi Bantimurung, ki jo je bil Alfred Russel Wallace, veliki britanski naravoslovec, obiskal stoletje poprej. Bantimurung je opisal kot “čudovit kraj, posejan z jatami pisanih metuljev – oranžnih, rumenih, belih, modrih in zelenih – ki so, če jih je kaj splašilo, vzleteli v stotinah in se združili v raznobarvne oblake”.

Očetova metoda lova na metulje je bila preprosta. Polovil je vse, kar je letalo v okolici družinske hiše, in ulov ponujal tujcem, ki so obiskovali otok. Tujci, ki so zahajali tja, so o metuljih kmalu vedeli več od domačinov. Ko je bil Zainuddin mlad, mu je denimo neki francoski zbiralec pokazal stekleno zvonasto posodo, v katero je zajel metulje in vanjo spustil eter. “Kozarec za ubijanje,” je dejal Zainuddin. Povedal je, da se je morala družina zaradi nekega vladnega projekta kmalu zatem preseliti. A nenavadni kozarec se mu je vtisnil v spomin: kako malo je bilo treba, da so živahno frfotajoči metulji za vedno obmirovali. Naslednja prelomnica v njegovem življenju je sledila nekaj let pozneje, v 80. letih minulega stoletja. Na Sulawesi je prišla skupinica japonskih obiskovalcev, ki so povpraševali po metuljih. Eden izmed njih, Zainuddin ga je klical gospod Nishiyama, je govoril nekaj malega indonezijsko in je opazil fanta.

Zdel se mu je bister in pozoren in očitno je bilo, da so mu bili metulji pri srcu. Naslednji dve desetletji se je gospod Nishiyama še velikokrat vrnil na otok. Vselej je za pomoč pri odpravah v gore najel Zainuddina. Med pohodi mu je Japonec razkrival čudoviti svet metuljev: vzorce njihovega letenja, parjenje, počivanje; kaj jih privlači in kaj odvrača. Šele čez leta je Zainuddin izvedel, da je bil njegov učitelj nihče drug kot Yasusuke Nishiyama, veliki azijski lepidopterolog (entomolog, specializiran za metulje). O metuljih, ki sta jih skupaj našla, je pisal knjige. Zainuddin je pokazal onkraj visokega slapa. “Tam,” je dejal. Tam živijo blumei. Aris se je še naprej vzpenjal. Po mokrih koreninah in skalovju je skakal kakor leopard. Zainuddin je ostal spodaj. Ko se je umaknil v gozd, se ni takoj obrnil proč; s pogledom je še nekaj časa prečesaval meglice nad slapom. Odsotno je mahal z metuljnico, ki je nihala v lokih, kakor bi po zraku nosilo pajčevino. Izkazalo se je, da je slap le prvi v nizu.

Aris jih je preplezal drugega za drugim in se povzpel nad oblake – nad njim so se v jasno nebo dvigale visoke krošnje tropskega gozda. Ustavil se je in segel v trikotno leseno škatlo, ki mu je bingljala ob boku. Iz nje je potegnil trikoten kos povoščenega papirja in iz njega nežno izvlekel metulja, kakršnega je upal, da bo tudi sam ujel – zelenega lastovičarja (Papilio blumei).


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.