Avgust 2018 | Zastrupljanje Afrike

Besedilo: Edwin Dobb
Fotografije: Charlie Hamilton James

Levja samca sta več tednov plenila govedo in koze. Masajskim živinorejcem iz Osewana v Keniji je bilo vsega dovolj. Do božiča rešite težavo, so proti koncu lanskega decembra pozvali Kenijsko službo za prosto živeče živali, ali pa jo bomo rešili sami. “Leve znamo ubijati,” je med burno razpravo v lokalni skupnosti v svahiliju dejal mlad masajski vojščak. Pa ne le s sulicami, ki jih nosijo on in njegovi tovariši. V mislih je imel tudi strup – zdaj priljubljeno orožje pastirjev. Zanje so levi predvsem škodljive zveri, ki ogrožajo njihov vir preživetja, ne nacionalni simbol, ki si ga služba za prosto živeče živali prizadeva varovati. Kenneth Ole Nashuu, višji čuvaj v KWS (kakor ljudje pravijo Kenijski službi za prosto živeče živali), se je odločil, da je najboljša rešitev preselitev levov iz Osewana severno od narodnega parka Amboseli, kjer sta se navadila pleniti živino, v sosednji narodni park Tsavo West. A najprej ju je bilo treba omamiti.

Na božično noč se je Oleju Nashuuju in drugim čuvajem pridružil Luke Maamai iz naravovarstvene organizacije Lion Guardians (Čuvarji levov). Sedli so v land cruiser, se odpeljali do jase in parkirali. Pod veliko svetlo luno so z ugasnjenimi žarometi čakali na plenilca – mlada brata. Maamai, ki je Masaj, je na streho vozila postavil zvočnik in v temo predvajal posneto blejanje umirajočega bivoljega mladiča – zvok, ki se mu levi ne morejo upreti. Že po 15 minutah se je iz senc na desni izluščila velika žival. Ole Nashuu je prižgal žaromete. Bila je levinja, ena od sester, ki sta lovili skupaj z bratoma, vendar z njima nista bili v sorodu. Levinja se je, približno 10 metrov pred vozilom, previdno bližala manjšemu drevesu, pod katero je Maamai nastavil kozjo drobovino. Ole Nashuu je pomignil veterinarju, ki je sedel v drugem land cruiserju; v puški je imel pripravljeno puščico z uspavalom.

Lovci na metulje Kliknite na sliko za povečavo.

Ole Nashuu je usmerjal može, da so omamljeno levinjo spravili v kletko, nato pa skupini čestital za uspešno opravljeno delo. Odstranitev samice, je dejal, bo zmotila dinamiko krdela in brata ne bosta več plenila živine – precej nenavadna trditev, saj sta se mlada leva, ki sta povzročala največ težav, še vedno prosto gibala po območju. Pozneje tiste noči sva z vodnikom Simonom Thomsettom, vodilnim kenijskim strokovnjakom za plenilce, poskušala zaspati v njegovem land cruiserju, ko sva zaslišala renčanje in godrnjanje – prihajalo je vse bliže. Bila sta levja samca, ki sta domnevno iskala samico. Možje so planili pokonci in ujeli enega od bratov, drugi je ušel. Zajeta samca in samico so pozneje izpustili v naravo v narodnem parku Tsavo West.

Po izkušnjah sodeč najbrž nista preživela: leve, ki jih brez postopnega privajanja na novo okolje izpustijo na življenjskem območju drugega krdela, domači levi občutijo kot vsiljivce in jih pogosto doleti mučna smrt. “Želeli smo jima dati še eno priložnost,” je povedal Francis Gakuya, vodja veterinarske službe KWS, ki je odgovorna za blaginjo živalstva v Keniji. Vendar številni strokovnjaki za leve menijo, da bi bilo v takšnih primerih živali, ki povzročajo težave, bolj humano kar takoj ubiti. Preostali samec je, v nasprotju s čuvajevo teorijo o občutljivosti krdel za motnje, še naprej plenil živino. A zdaj pastirji – najbrž niso bili s tega območja – niso več računali na pomoč od zunaj. Zastrupili so samca in še drugo samico – kozje ali kravje truplo so posuli s kemikalijami, te pa so bile usodne za leva, ki sta jedla nastavljeno truplo. Do takrat, ko so v KWS izvedeli za to in poslali veterinarja, da bi preiskal primer, sta levji trupli že razpadli.

Veterinar je našel tudi ostanke jastrebov in hijenino truplo. A to je bil najbrž le majhen del živali, ki so poginile, potem ko so se hranile z zastrupljenim truplom. Takšna razširjena “prizorišča zločina” so značilna, kadar se kdo loti zastrupljanja prosto živečih živali. Žal veterinar ni odvzel vzorcev za laboratorijsko analizo, čeprav nekateri strupi še dolgo ostanejo v telesu. Edini ljudje, ki vedo, katera snov je ubila leva, so torej tisti, ki o tem ne želijo govoriti.

Lovci na metulje Naravovarstveniki držijo obolelo sivo čapljo in ptice, ki so poginile po razprševanju pesticida fentiona po riževih poljih v Bunyali. Vaščani poginule ptice pobirajo in jedo, čeprav so zastrupljene.

V Keniji in po vsej Afriki si ljudje pomagajo s strupi pri ubijanju malih živali za hrano (vpliv na zdravje ljudi ni znan), slonov in nosorogov za okle in rogove ter drugih živali za pridobivanje telesnih delov, ki jih uporabljajo v tradicionalnem zdravilstvu. Drugi vzrok za rabo strupov je škoda, ki jo povzročajo prosto živeče živali – levi ali hijene plenijo živino, sloni uničujejo pridelek. Ljudje navadno posežejo po pesticidih, saj so ti poceni, lahko dostopni in smrtonosni. “Zastrupljanje je huda težava,” je opozoril Gakuya. Sodeč po dogodku v Osewanu zanj še vedno niso našli rešitve.

Zastrupljanje iz maščevanja se lahko dogaja kjerkoli in kadarkoli, dokazi pa so pogosto naključno pridobljeni in skoraj vedno nepopolni. Kljub temu vsi, ki spremljajo kenijsko živalstvo – biologi, uslužbenci KWS in okoljevarstveniki – soglašajo, da se bo obseg zastrupljanja najbrž še povečeval, saj je napetosti zaradi sobivanja ljudi in prosto živečih živali vse več. Kenijska zavarovana območja imajo nemalo težav, med njimi tudi vsi najpomembnejši naravni rezervati in narodni parki na jugu države: Masai Mara, Amboseli, Tsavo West in Tsavo East. Nagel razvoj – od gradnje cest, železniških prog, elektrarn in daljnovodov do razvoja težke industrije, visokotehnoloških središč in rasti mest – pušča sledi tudi na teh območjih.

Prebivalstvo Kenije, ki že zdaj čezmerno črpa naravne vire, se bo do leta 2050 predvidoma skoraj podvojilo in bo štelo več kot 80 milijonov. Obseg obdelovalnih površin narašča, zato je gibanje živali vse bolj oteženo. Na območjih, ki mejijo na narodne parke – obsežnih zemljiščih v skupni lasti, tako imenovanih skupnih rančih, in tudi drugih zemljiščih tamkajšnjih skupnosti – se razmere za prosto živeče živali slabšajo. Za slone in druge velike živali, ki prehajajo čez ta območja, ko se selijo med parki, na njih pa se zadržujejo tudi med sezonskim iskanjem vode in hrane ter kotenjem mladičev, slabšanje razmer pomeni pravo katastrofo. Kenija se je znašla na razpotju. “Naša država ni več zatočišče za prosto živeče živali,” je Thomsett ugotovil, ko je govoril o gospodarski rasti. “Radi bi postali afriški Dubaj.” Morda zveni pretirano, a dejstvom je težko oporekati.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.