September 2018 | Novi obraz

Besedilo: Joanna Connors
Fotografije: Maggie Steber in Lynn Johnson

Ob seznanjanju s to zgodbo oziroma z njeno vizualno platjo bo nekaterim med vami težko. A vas vseeno prosimo, da prisluhnete izjemni pripovedi o tem, kako je mlada ženska prestala presaditev obraza, saj vam bo razkrila marsikaj pomembnega o človečnosti. Človek z obrazom sporoča, kdo je, z njim izraža celotno paleto čustev. Z obrazom vstopa tudi v svet čutil, saj z njim vidi, voha, okuša, posluša in na koži začuti že najmanjšo sapico. Lahko rečemo, da človeka določa njegov obraz? Katie Stubblefield je brez svojega ostala, ko ji je bilo 18 let. Pri 21 letih so ji zdravniki dali nov obraz. To je zgodba o hudi poškodbi, identiteti, vzdržljivosti, predanosti in sijajnih čudežih, ki jih zmore medicina.

Na kirurškem pladnju je ležal obraz. Oči so bile prazne in niso videle, usta široko odprta, kakor bi vzklikala: ‘Oh!’ Šestnajst ur prej so se kirurgi v operacijski dvorani št. 19 na Clevelandski kliniki lotili zahtevnega posega, med katerim so 31-letni ženski, katere klinično in dokončno smrt so ugotovili tri dni pred tem, odstranili obraz. Presadili naj bi ga 21-letni ženski, ki je na nov obraz čakala že več kot tri leta. Obraz je za bežen hip obležal v osupli samoti. Kirurgi, zdravniki specializanti in sestre so nenadoma umolknili in zamaknjeno strmeli vanj, medtem ko so kot nekakšni obzirni paparaci v dvorano vstopili zaposleni na kliniki s fotoaparati, da bi ga fotografirali. Obraz, ki ni bil več prekrvljen, je postajal vse bolj bled. Z vsako sekundo samote in ločenosti je bil bolj podoben posmrtni maski iz 19. stoletja. Frank Papay, izkušen plastični kirurg, je dvignil pladenj in ga v orokavičenih rokah previdno podržal pred seboj.

Nato ga je odnesel v operacijsko dvorano št. 20, kjer je nanj že čakala Katie Stubblefield. Katie je bila takrat najmlajša oseba v ZDA, ki naj bi ji presadili obraz. Presaditev, ki je bila tretja te vrste na tej kliniki in 40. na svetu, naj bi bila ena najzapletenejših, Katie pa naj bi vse življenje ostala predmet preučevanja, saj je bila to še vedno eksperimentalna operacija. Papay se je ozrl na obraz, ki ga je nosil v rokah, in je začutil globoko spoštovanje. Neverjetno, si je mislil, kaj so nekateri ljudje pripravljeni storiti za druge – jim podariti srce ali jetra, celo obraz. Izrekel je tiho zahvalno molitev in odnesel obraz njegovemu prihodnjemu življenju naproti.

Novi obraz Kliknite na sliko za povečavo.

Ljudje smo posebna skupina živih bitij, saj sodimo med vrste, ki v ogledalu prepoznajo svoj obraz. Poleg nas se prepoznavajo še velike opice, azijski sloni, srake in velike pliskavke. Delfini že pri sedmih mesecih pozirajo in se sukajo pred ogledalom ter se z obrazom postavijo tik predenj in strmijo vanj. Le ljudje pa smo znani po tem, da se nad svojo zrcalno podobo včasih tudi zgrozimo. Medtem ko si kritično ogledujemo obraz in na njem iščemo gube in druge nepravilnosti, mimogrede spregledamo, kakšen izjemen organ je to pravzaprav. Je najznačilnejši del našega vidnega telesa, ki ga sestavlja skrivnosten mozaik telesnega in duševnega.

Obraz je najdejavnejši del telesa. Podeljuje in potrjuje identiteto, izraža čustva, sporoča pomen, opravlja osnovne naloge, nujne za življenje, in nam omogoča, da s čuti izkušamo svet okoli sebe. Človek pride na svet s potrebo, da v svoji bližini išče obraze. Novorojenček se že kmalu po tem, ko zapusti maternico, začne ozirati k njim. Dojenček opazuje izraze na obrazu, se odziva nanje in jih oponaša, kot da bi bila to njegova najpomembnejša naloga. Po svoje tudi je. S takim preučevanjem obrazov vsak med nami spoznava sila nenavadno stvar, ki se ji reče biti človek. Z evolucijskega vidika smo prav zaradi obraza postali socialna bitja. Vzemite si trenutek in se poglejte v ogledalo.

Kaj vidite? Večina vas bo odgovorila: “Sebe.” Sebe. Naš obraz je zunanja podoba, ki jo povezujemo z notranjim občutkom sebe, s tem, kar smo in kamor v svetu spadamo. Obraz nas trdno povezuje s kulturo, obredi in pravili, ki določajo, kako se kažemo na zunaj in kako vidimo druge. Obrazi so v nekaterih kulturah zastrti in skriti. Druge kulture pa z razkazovanjem tetovaž, prebadanjem in brazgotinjenjem usmerjajo pozornost prav k obrazu. Ta je v današnjem svetu nemalokrat le prazno platno, ki ga velja obdelati z lepotnimi operacijami, injekcijami in zapletenimi postopki ličenja, kakršnih se človek nauči na youtubu. Če obrazu dovolimo, da se postara, bo pripovedoval zgodbo našega življenja. Obraz nas prek prednikov povezuje s preteklostjo, prek otrok pa s prihodnostjo.

Novi obraz Katie, ki so ji obraz po poškodbi sprva rekonstruirali, je na večer pred operacijo s kretnjami sporočila, da je navdušena nad tem, da bo dobila nov obraz. Ob njej sta bili Diana Donnarumma, prijateljica, s katero sta se seznanili v Hiši Ronalda McDonalda, in medicinska sestra Karnyia Wade.

Na temeljni ravni identitete je obraz kot fotografija na potnem listu, ki jo kažemo preostalemu svetu. Pomeni pa tudi pot, po kateri nas skušajo drugi bolje spoznati in torej odkriti, kdo pravzaprav tiči za tisto fotografijo. “Zunanji videz je najbolj javni del jaza. Je naš vidni jaz, ki ga svet okoli nas sprejema kot odsev nevidnega, notranjega jaza,” je zapisala psihologinja Nancy Etcoff z Medicinske fakultete Harvardove univerze v knjigi Preživetje najlepših (Survival of the Prettiest).

Ali so čustva, ki jih izražamo z obrazom, evolucijska prilagoditev ali naučeno socialno vedenje, je tema, o kateri se danes krešejo mnenja med družboslovci. Charles Darwin je leta 1872 trdil, da so izrazi na obrazu, s katerimi kažemo čustva, univerzalne prilagoditve. Proti koncu 60. let prejšnjega stoletja je psiholog Paul Ekman ugotovil, da je imel Darwin prav. Človeška bitja iz različnih kultur prepoznavajo značilne obrazne izraze, povezane s temeljnimi čustvi, kot so jeza, gnus, strah, veselje, žalost in presenečenje. Še enkrat poglejte v ogledalo. Pomislite, kaj vse lahko naredite s tem obrazom. Poljubite človeka, ki ga imate radi, ugriznete v jabolko, zapojete in zavzdihnete. Vohate sveže pokošeno travo. Gledate svojega novorojenčka in se z licem dotaknete njegovega lica.

Poleg tega, da obraz izraža čustva (oziroma jih ne izraža), pomaga tudi pri jezikovnem sporazumevanju. Med pogovorom se smejimo, vihamo nos, mežikamo, se kremžimo in ustvarjamo nešteto izrazov, čeprav se tega pogosto sploh ne zavedamo. Zdaj pa si zamislite, kaj vse se dogaja pod tem neverjetnim obrazom. Človek ima 43 mimičnih mišic, s katerimi izraža čustva in si pomaga pri govorjenju. Na vsaki strani obraza ima štiri glavne mišice, ki premikajo čeljusti, in kompleksne jezične mišice, ki pomagajo pri požiranju in govorjenju. Obraz sestavljajo tudi plasti krvnih žil, senzorični in motorični živci, hrustanec, kosti in maščoba. Možganski živci nadzirajo motorične mišice in pošiljajo čutilne informacije v možgane, zato človek vidi, voha, okuša, sliši in zaznava občutke na koži. Še enkrat stopite pred ogledalo. Poglejte ta neverjetni obraz. Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi ostali brez njega.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.