September 2018 | Prehod v drugačne čase

Besedilo: Paul Salopek
Fotografije: Matthieu Paley

Lase je imela pobarvane škrlatno. Plesala je sama, mlada tujka v pajkicah, bosa se je zibala v ritmu na strehi avtomobila, parkiranega bogu za hrbtom v goratem osrčju Azije, na bregu reke Pandž, ki ločuje Tadžikistan od Afganistana – na južnem obrobju gorovja Pamir, kjer poteka zloglasna pot tihotapcev opija. Avtomobil je imel tablice Evropske unije. Kdo je bila? Zapoznela romarka na stari hipijevski poti? Mističarka? Zasvojenka? Turistka? Pustolovka?

Kdo bi vedel … V pozdrav sem privzdignil z znojem prepojeno kapo in na utrujenem tovornem oslu odkrevsal mimo, z obrazom, razpokanim od vetra, in neznansko lačen po več kot mesecu taborjenja med srednjeazijskimi vršaci. Namenil sem se bil obhoditi svet. Že pet let hodim po Zemlji. Uresničujem projekt Pot iz raja (Out of Eden Walk), pripovedno romanje po poteh davnih prednikov, ki so planet raziskovali v kameni dobi. Ko takole hodiš – brez prestanka, dan za reko, mesec za celino, po poti, ki bo predvidoma dolga 34.000 kilometrov – vsak dan videvaš stvari, ki se jim, popotnik, samo čudiš.

Zato plesalka v divjini pravzaprav ni bila posebno presenečenje. Tudi ona ob pogledu name ni bila presenečena. V resnici me sploh ni opazila. Izgubljena v ritmu tehnoglasbe, ki je bobnela iz avtomobilskih zvočnikov, niti ni odprla oči. “Ko jo takole gledam, se počutim starega,” je potožil fotograf Matthieu Paley, ko sva jo pustila za sabo in nadaljevala pot po makadamski cesti, ki so jo zgradili v času Sovjetske zveze.

Prehod v drugačne čase Kliknite na sliko za povečavo.

Paley je zgovoren in družaben, nekakšen francoski Zorba. Pridružil se mi je na odseku, ki ga obišče le malo tujcev: skupaj naj bi prehodila Vahanski koridor v Afganistanu, od vseh pozabljeno trdnjavo, skrito za gorskimi stenami Hindukuša. Zjutraj je na cesti vadil jogo, da bi si olajšal bolečine v razbolelem hrbtu. Sam se s tegobami srednjih let spoprijemam tako, da imam na prenosniku nameščeno pisavo z velikimi črkami. Vendar se nisem počutil starega.

Še malo ne. Na tako dolgi poti spet postaneš otrok. Ko bom končno prispel na Ognjeno zemljo – cilj bom predvidoma dosegel čez šest ali sedem let – bom prerojen. Ozrl sem se. Paley je plesal vahijski ples – vzdolž opustelih bregov Pandža je krilil z rokami in migal z boki. Onstran ledeno mrzle reke, na afganistanski strani, se je zbralo nekaj navdušenih vahijskih pastirjev v rjavih šalvar kamizih. Oponašali so njegove gibe. V Afganistanu vsi plešejo. Med vojno, kmalu po prelomu tisočletja, sem priplesal v Kabul v koloni čet Severnega zavezništva, previdno stopajoč za tankom T-55, da ne bi stopil na mino: vojna različica vlakca plesalcev konge. Spomnim se, kako je eden od borcev švignil iz kolone, da bi nekaj izmaknil iz bližnje kmečke hiše. Mina presenečenja mu je z zamolklim pokom odtrgala obe stopali. To je bilo pred davnimi časi. Bilo je, preden sem zares shodil, v časih, ko sem bil star milijon let in več.

Prehod v drugačne čase V vasi Qalah-ye Panjah so se otroci zgodaj zjutraj zbrali ob pomembnem muslimanskem prazniku žrtvovanja eid al-adha. Komaj čakajo, da bo postreženo meso žrtvovane ovce. Vahijci redko jedo meso, saj nimajo hladilnikov ali zamrzovalnikov.

Vahanski koridor v Afganistanu je ena najodročnejših naseljenih pokrajin na Zemlji. Upravno spada v provinco Badakšan, kot približno 320 kilometrov dolg jezik se zajeda med Tadžikistan in Pakistan ter na koncu doseže zaledenele okope zahodne Kitajske. Koridor so Rusi in Britanci zarisali kot tamponsko cono, ki je v 19. stoletju razmejevala njihove azijske imperije – a še vedno vztraja kot visokogorska ostalina geopolitike in časa; zdaj je to pozabljeni privesek Afganistana. Na njegovih srednjeveških pašnikih in v zaselkih, obdanih s kamnitimi zidovi, še vedno živi približno 17.000 kmetov in nomadov. To območje sem izbral za izhodišče pohoda v Južno Azijo. Tadžikistansko mejo smo prečkali pri Ishkashimu. Šestnajst let je minilo, kar sem požiral afganistanski prah, ko sem bil vojni dopisnik. A to ni bila več dežela, kakršne sem se spominjal.

V mojih spominih na Afganistan so se pojavljali oboroženi možje na poltovornjakih hilux in eksplozije 230-kilogramskih bomb, ki so jih odmetavali ameriški bombniki B-52. V spominih na vojno sem nezavedno obhodil svode tišine, ki so se vselej bočili nad pravkar umrlimi. V nasprotju s tem je bil Vahanski koridor – reven, popolnoma od sveta odrezan in za gorovjem Hindukuš skrit pred nasiljem – prava pravcata oaza miru. Brez strahu smo hodili med polji zrele pšenice, kjer so možje v krogih gnali volovske vprege in mlatili žito kot v svetopisemskih časih. Moko so mleli v starodavnih vodnih mlinih. Vahijski kmetje so prav nič skrajni izmaeliti in ženske hodijo naokrog nezakrite.

Kmetje so ob svetih izvirih grmadili čudovite rogove argalijev, gorskih ovc. Po zasneženih vrhovih niso patruljirali borci, pač pa snežni leopardi. Nihče ni nosil orožja. Tak bi bil videti podeželski Afganistan, če bi ne bilo vojne vihre. “Živimo v času izobilja,” je dejal Dervish Ali. Njegova domačija se je kot lastovičje gnezdo oklepala strmega rečnega brega. “V 90. letih minulega stoletja si nismo mogli privoščiti niti čaja. Zdaj se nam dobro godi.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.