Najstarejše tetovaže

Novi rod arheologov želi
s preučevanjem dolgo spregledanih
telesnih poslikav razvozlati
nekatere starodavne skrivnosti.

Odpor do raziskovanja tetovaž korenini v kolonializmu, saj so imeli misijonarji in predstavniki oblasti tetoviranje za nekaj barbarskega. Ko se je arheologija v 19. stoletju začela uveljavljati kot samostojna veda, so raziskovalci, kakor kaže, podedovali ta prezir, saj so tetovaže v svojih delih omenjali redko in omalovažujoče, kot početje tako imenovanih divjakov in deviantov. In kakor je Deter-Wolf spoznal že na začetku poklicne poti, se je tak odnos ohranil tudi v 21. stoletju. Zdaj 49-letni arheolog je sprva preučeval stare Maje, nato pa se je osredotočil na predkolonialne družbe iz jugovzhodnega dela ZDA. Toda osebna strast do tetovaž (sam jih ima več kot deset) ga je spodbudila k raziskavam še na tem področju.

Zaradi pomanjkanja zanimanja, pravi, so arheologi prezrli ključne podrobnosti o stvareh, ki jih skušajo razumeti, saj so bile tetovaže v zgodovini pomembne za opredeljevanje skupinske identitete, označevale so obrede prehoda in zagotavljale duhovno moč. Da bi se spoprijel z odklonilnim odnosom kolegov, se je lotil iskanja najboljših načinov za prepoznavanje orodja za tetoviranje v arheoloških zapisih. Naloga je zahtevna, kajti koničasto orodje z najdišča bi bili ljudje nekdaj lahko uporabljali za nanašanje črnila na kožo – ali pa je bilo to šilo ali navadna igla za šivanje. Kako prepoznati razliko?

Deter-Wolf je najprej zbral arheologe in raziskovalce, ki so jih ta vprašanja zanimala, in skupaj so skoraj desetletje opravljali številne poskuse – nekateri so bili uradni in nadzorovani, drugi bolj priložnostni. Za vsakega je izdelal igle za tetoviranje iz materialov, ki so jih morda uporabljali pripadniki starodavnih kultur: zanje je uporabil ptičja peresa, jelenove kosti, ribje zobe, trne kaktusov. In da, tudi drobce mastodontovega okla. Nanje so nanesli sodobno črnilo za tetoviranje ali zmes iz oglenih saj in vode, kakršno so verjetno uporabljali v večini starodavnih kultur. Nato je to orodje preizkusil na prostovoljcih in prašičji – ter svoji – koži.

Da bi arheologi, ki preučujejo tetovaže, z raziskovanjem starih mumij in orodja pridobili nova spoznanja, si vse pogosteje pomagajo s sodobnimi tehnologijami slikanja. Deter-Wolf in njegov kanadski kolega Benoît Robitaille sta pred kratkim z rabo infrardečih kamer odkrila sledi črnila v eni največjih svetovnih zbirk mumij iz obalnega Peruja. Nekateri primerki so stari 2400 let, tetovaže pa so se sčasoma zabrisale zaradi temnenja in preperevanja kože. Kot pravi Robitaille, sta ugotovila, da je verska ikonografija, uporabljena pri tetoviranju, ostala nespremenjena skoraj dve tisočletji, to pa kaže, da so se krajevna verovanja ohranila tudi v obdobjih vdorov in spopadov.

Arheologi bodo v prihodnje takšne sodobne tehnike verjetno uporabili še pri drugih muzejskih zbirkah. In ko nova generacija raziskovalcev s preučevanjem tetovaž pri dobiva nova spoznanja o tem, kaj se skriva v grobnicah in sarkofagih, spoznava tudi pomen sodelovanja s staroselci, ki ohranjajo tradicijo starodavnih tehnik tetoviranja. “Smo pripadniki staroselskega ljudstva in naučeni smo bili, da so bili ljudje že pred nami, zdaj pa smo tu mi,” pravi Madsenova. “Ta znanost gradi most med nami in njimi, da se lahko ponovno počutimo povezane s predniki.” Možnosti za nova odkritja se zdijo tako rekoč neomejene, pravi Deter-Wolf, saj so raziskovalci v zadnjih petih letih našli več dokazov o tetovažah na mumijah, kot jih je bilo zbranih v prejšnjih 150 letih. “Imamo nezaslišano veliko podatkov,” pove. “Vprašanje je le, kaj bomo zdaj naredili z njimi.”