Skrivnosti spomina

Čeprav prenašanje spominov v digitalno obliko lahko zmanjša kognitivno obremenitev, povezano z obujanjem posameznih trenutkov iz preteklosti, pa utegne – če se k tem vsebinam pozneje ne vračamo – hkrati oslabiti sposobnost, da si v spomin prikličemo podrobnosti. Ko ob pregledovanju digitalnih fotografij priklicujemo dogodke, te datoteke niso le opora spominu, temveč se vraščajo vanj, postajajo njegov del in ga – pogosto neopazno – preoblikujejo. Pri tem premiku se postavljajo nova vprašanja: če spomine deloma oblikuje tisto, kar fotografiramo in k čemur se pozneje vračamo, potem naprave našo preteklost ne le hranijo, ampak jo tudi sooblikujejo, vplivajo na to, katere trenutke si zapomnimo, kako živo jih doživljamo in kako razlagamo svojo osebno zgodovino. – Emma Magnus

Katere fotografije so najbolj zapomnljive?

Model ResMem smo preizkusili na devetih fotografijah iz arhiva National Geographica. V mislih vsaki
fotografiji dodelite število točk glede na to, kako dobro si jo boste po svojem mnenju zapomnili, in
sicer od nič (zlahka jo bom pozabil!) do 10 (globoko se mi je vtisnila v spomin!), nato pa preverite,
katere fotografije vam bodo ostale v spominu po mnenju ResMema – in zakaj.

Lestvica UI (od leve proti desni):
zgornja vrsta: 4,6; 7,6;
druga vrsta: 7,7; 9,3; 
tretja vrsta: 7,5; 9,3;
spodnja vrsta: 8,5; 9,1; 7,7

Se vaše ocene precej razlikujejo od ResMemovih? Nič hudega. Ljudje se pri ugibanju, kaj naredi podobo zapomnljivo – žive barve, močan kontrast, občutek lepote – pogosto motimo. Bainbridgeeva je ugotovila, da so mehanizmi zapomnljivosti očitno večinoma nezavedni.

Kaj torej po mnenju UI res ostane v spominu?
En sam osrednji objekt (glej veliko točk za skupino plamencev), nekaj prepoznavnega, a rahlo nenavadnega (na primer čebela med oranžnimi kroglicami), in obrazi (kot pri visoko ocenjeni sicilijanski igralki). Obrazi še posebej pritegnejo človeške možgane, “kjer očitno obstajajo posebni mehanizmi, namenjeni prav obdelavi obrazov,” pravi Bainbridgeeva.
– Lois Parshley

Dober spomin navadno povezujemo z inteligenco, pozabljivost pa z raztresenostjo.
Vendar s tem delamo krivico možganom, saj začnemo pozabljati že tisti hip, ko si kaj zapomnimo – in to je dobro. Pozabljanje preprečuje, da bi um obremenjevale nepomembne informacije ali boleči spomini. Vse kaže, da imamo presenetljivo velik vpliv na to, kaj želimo pozabiti. Kognitivni nevroznanstvenik Jonathan Fawcett s Spominske univerze v Novi Fundlandiji je to dokazal z raziskavami tako imenovanega usmerjenega pozabljanja. Udeležencem je pokazal besede in jim naročil, naj si jih bodisi zapomnijo ali jih pozabijo. Pozneje so se bistveno bolje spomnili besed, povezanih z navodilom “zapomni si”.

Čeprav nam v vsakdanjem življenju nihče ne pove, kaj ohraniti v spominu in kaj pozabiti, takšni poskusi dokazujejo, da se lahko z nepomembnimi podatki spoprimemo – in jih zavestno pozabimo. Namerno pozabljanje pa ne pride prav le pri seznamih besed. Po mnenju kognitivnega nevroznanstvenika Michaela Andersona z Univerze v Cambridgeu lahko pozabljanje z vajo postane veščina, ki prinaša številne koristi za duševno zdravje. Med pandemijo covid-19 je Anderson s tako imenovanimi poskusi “misli – ne misli” uril udeležence, kako se otresti skrbi. Nekatere besede so morali povezati z bolečimi spomini – na primer besedo “dihanje” z mislijo na sorodnika v bolnišnici. Po treh dneh treninga zatiranja spomina so osebe iz skupine, ki je dobila navodilo “ne misli”, poročale o manj podrobnih in čustveno manj obremenjujočih spominih. Tri mesece pozneje so bili ti spomini še vedno manj obremenjujoči.

Anderson je spremljal možgansko aktivnost udeležencev med takšnimi nalogami in naletel na zaviralni proces, podoben tistemu, ki ustavi telesno gibanje – ko na primer nagonsko umaknemo roko, tik preden bi se dotaknili vroče ponve. Le da pri zadržanem spominu prefrontalni korteks signala ne pošlje v center za gibanje, temveč v hipokampus, center za spomin. Pozabljanje pa ne lajša zgolj tesnobe – hkrati ohranja spomin prožen, to pa je po mnenju Steva Ramireza, raziskovalca National Geographica in nevroznanstvenika na Univerzi v Bostonu, ključno za ustvarjalnost. Pravi, da prav pozabljanje omogoča, “da lahko spomine uporabimo kot gradnike ter jih na novo povezujemo in preoblikujemo”. Kako bi se nam sicer porodile nove zamisli, če bi bili možgani natrpani s togimi in starimi spomini, ki jih ne bi mogli pozabiti? – Shayla Love

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.