Ameriške pešpoti

Ameriške zvezne pohodniške poti vodijo po zadnjih še ohranjenih tamkajšnjih območjih neokrnjene divjine, vendar zaradi pomanjkljivega vzdrževanja, podnebnih sprememb in gneče na njih njihova prihodnost ni videti obetavna. Uporabniki sami bodo morali poskrbeti, da jih ohranijo.

Vrednost kraja, kjer se poleti najraje zadržujem, je neprecenljiva – tolikšna je, da ga danes ne bi mogla kupiti niti Jeff Bezos niti Bill Gates.

Ta kraj leži na pobočju gore Mount Hood v Oregonu, nedaleč od Tihomorske grebenske poti, na zgornji gozdni meji, kjer se pritlikava drevesa umaknejo dehtečim, cvetočim gorskim tratam. Ponoči, ko spim, mi ledeniški potok žuboreče prepeva serenado. Ta kraj poleti obiskujem že od svojega 14. leta. Večino leta ga prekriva debela plast snega, a celo pozimi me od daleč pomirja. Če ne morem zaspati, si predstavljam prizor iz tamkajšnje narave in ta predstava me zaziba v spanec.

Na srečo ta kraj pripada moji družini in upam, da se bodo nekoč tudi moji še nerojeni vnuki igrali v tistem potoku. A ne pripada le moji družini, pač pa tudi vaši. To zemljišče je moje in vaše. Gre za javno dobro, del zveznega območja neokrnjene narave Paradise Park. Je blizu pohodniške poti, ki jo je v 30. letih minulega stoletja, med veliko gospodarsko krizo, vzpostavila organizacija Civilian Conservation Corps in je speljana okrog gore Mount Hood. Poz­neje so jo vključili v Tihomorsko grebensko pot.Celo ko je bila naša država veliko revnejša, kot je zdaj, ji je nekako uspevalo zagotoviti sredstva, s katerimi je omogočala dostop do te divjine. Da­nes pa, ko je ena najbogatejših držav na svetu, ni sposobna ustrezno vzdrževati teh poti.

Balazova, ki jo kličejo Sticks, se prebija skozi gosto grmičevje južno od jezera Tahoe. Lani je sneg še ves junij prekrival dolge odseke poti, zato so se morali pohodniki z uporabo zemljevidov, kompasov in telefonskih GPS-aplikacij znajti pri hoji ob potokih in iskanju mest za prečkanje.

Ameriške pohodniške poti so v nevarnosti zaradi več medsebojno povezanih vzrokov, de­nimo podnebnih sprememb, gozdnih požarov in nezadostnega financiranja. Ne le da nam ni uspelo zavarovati svoje dediščine, včasih se zdi, da jo namerno uničujemo. “Toliko jih je izgini­lo,” pravi Barney Scout Mann, nesporni starosta poznavalcev ameriških daljinskih poti ter avtor knjige Potovanja na sever (Journeys North), v kateri opisuje pohod po Tihomorski grebenski poti, ki ga je opravil v enem zamahu.

Je pred­sednik upravnega odbora skupine Partnership for the National Trails System (Partnerstvo za sistem zveznih pohodniških poti), ki se zavzema za ohranjanje teh poti. S pohodništvom se ukvarja že od 60. let prejšnjega stoletja in se spominja se­kundarnih poti (povezovalnih poti med daljšimi, bolj priljubljenimi), ki niso bile nikoli vzdrževane in jih danes ni več. “Pohodniške poti so odvisne od nas,” pravi. “Če jih ne uporabljamo, izginejo.”

Skupna dolžina pohod­niških poti po tihomor­skih gorskih grebenih, celinski razvodnici in Apalačih je približno 12.700 kilometrov. Vse tri je v celoti prehodilo več kot 400 ljudi; temu dosežku pravijo Trojna krona pohodništva.

S pohodništvom sem se seznanil, ko sem bil star kakih šest let in naju je oče z mamo vzel s seboj na prvega od številnih lovov na divje prašiče. Ti so jo dobro odnesli, mene pa je zasvojila divjina. Leta 1970 je Eric Ryback, najstnik, težak le 54 kilogramov, oznanil, da je prehodil celotno Tiho-morsko grebensko pot, ki poteka od Mehike do Kanade. Hlastno sem prebral reportažo v reviji National Geographic o poti in njegovem potovanju, pa tudi uspešnico, ki jo je napisal zatem. Bil sem kmečki fant z oregonskega podeželja, ki je živel približno dve uri vožnje od poti, in hotel sem biti kot Ryback. Naslednje leto sem zaslužek od nabiranja jagod porabil za nakup nahrbtnika, ki je stal 19,99 dolarja, in se odpravil na pohod po Tihomorski grebenski poti. Odtlej vztrajam pri pohodništvu.

Ryback je pomagal spodbuditi prvi val zanimanja za ameriške daljinske poti, za njim pa sta Bill Bryson in zlasti Cheryl Strayed sprožila drugi in tretji val, ko sta izšli njuni knjigi o Apalaški in Tihomorski grebenski poti. Danes na ameriške daljinske poti prihajajo ljudje z vsega sveta.