Bil je jasen februarski dan sredi poletja. Evolucijski biolog Andrew Parker je klečal v žgočem rdečem pesku v avstralski divjini malce južno od Alice Springsa in zadnjo desno nogo trnastega kuščarja moloha tiščal v posodo z vodo.

A to, kar je počel, ni bilo tako nevarno, kot je slišati: kuščar, sicer po vsem telesu posejan z ostrimi trni, je bil namreč v plečih visok komaj dva centimetra. Na tem delu zemeljske oble veter in sonce nenehno opominjata, da je tu zelo priporočljivo skrbno načrtovati, od kod bo prišel naslednji požirek vode. In molohi počnejo prav to z eleganco in gotovostjo, ki navdušuje znanstvenike.

Kaj ima plavuti kot kit, kožo kot kuščar in oči kot vešča?

Inženirstvo prihodnosti!