Januar 2019

dr. Tatjana Avšič Županc

Dr. Tatjana Avšič Županc, vodja Laboratorija za diagnostiko zoonoz, ki deluje pri ljubljanski Medicinski fakulteti, je ves čas v stiku s strokovnjaki z vsega sveta.

Leta 2016 je ugledna znanstvena revija New England Journal of Medicine objavila izsledke raziskave, ki je prva na svetu dokazala povezavo med virusom zika in mikrocefalijo (drobnoglavostjo) pri novorojenčkih. Raziskavo, ki je zbudila veliko pozornosti, je opravila skupina strokovnjakov pod vodstvom profesorice dr. Tatjane Avšič Županc, vodje Laboratorija za diagnostiko zoonoz na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Dr. Avšič Župančeva, članica SAZU, je mednarodno priznana virologinja in specialistka medicinske mikrobiologije. Ukvarja se predvsem z zoonozami, boleznimi, ki z živali prehajajo na ljudi.

V pogovoru z znanstvenico, ki ima več kot 30-letne izkušnje pri raziskovanju virusov in drugih mikroorganizmov, smo se dotaknili nekaterih vprašanj v zvezi z zoonozami. Dr. Avšič Župančevo odlikuje sposobnost, da o zahtevnih temah govori v jeziku, ki ga brez težav razume tudi laik.

Kako ste dokazali povezavo med okužbo nosečnice in mikrocefalijo pri otroku?
Pred tem se je o možnosti povezave že govorilo v Braziliji, saj je bila tedaj tam okuženost z ziko, ki jo prenašajo komarji ščitarji, velika, sočasno pa se je povečala tudi pogostost mikrocefalije pri novorojencih. Poklical nas je patolog, ki je obduciral splavljeni plod, pri katerem je bila ugotovljena mikrocefalija. V času nosečnosti je ženska živela v Braziliji, nato se je vrnila v Evropo rodit, a je zaradi ugotovljene mikrocefalije ploduje pisalo, da je imela v zgodnji nosečnosti verjetno okužbo z ziko; zato nas je patolog tudi poklical. Po mojih navodilih je odvzel vzorce možganov in tkiv ploda.

Opravili smo teste za viruse zika, denga in čikungunja, saj je za vse tri bolezni Brazilija visoko endemična. Pozitiven je bil le vzorec možganov, in to le za virus zika, kar smo preverili še z drugimi neodvisnimi postopki. V možganih ploda smo z elektronskim mikroskopom odkrili virusne delce. Tako smo dokazali nevrotropnost virusa zika, ki se je v možganih aktivno razmnoževal. Že ta ugotovitev je bila šokantna. Presenetila nas je tudi ugotovitev, da lahko virus iz skupine flavivirusov, v katero zika spada, prodre skozi posteljico, ki je naravna zaščita ploda. Nadalje smo pri materi posredno dokazali, da je bila v obdobju zgodnje nosečnosti res okužena z virusom zika.

To smo ugotovili iz krvi, odvzete v osmem mesecu nosečnosti, ko je to prekinila. Izključili smo druge najpogostejše povzročitelje mikrocefalije – zvečine gre za genetske dejavnike – in tako dokazali domnevo o povezavi med okužbo nosečnice z ziko in mikrocefalijo pri plodu.

Ukvarjali ste se tudi z raziskovanjem ebole. Leta 2014 je izbruhnila v Zahodni Afriki, umrlo je 11.000 obolelih, to je 40 odstotkov. Zdi se, da ebola deluje po neki svoji logiki, zaradi česar je še posebej strah zbujajoča. Ali so dejavniki, ki povzročijo izbruh in “izginotje” bolezni, znani?
Ebola je znana kot ponovno porajajoča se zoonoza. Tako kot drugi zoonotični virusi se tudi ebola ohranja v naravnem okolju in za preživetje ne potrebuje ljudi. Katere živali so naravni gostitelji ebole, ne vemo zagotovo; najverjetneje so to sadjejedi netopirji. Z njih preide virus na druge divje živali. Ljudje v vaseh osrednje Afrike radi uživajo t. i. bush meat – divjo žival ujamejo, zakoljejo in jo spečejo. Pri tem je mogoč neposreden stik s krvjo okužene živali. Bolniki z virusno boleznijo ebola izločajo velike količine virusa v krvi, slini, znoju, urinu, semenski tekočini, blatu … S tesnim stikom se virus prenaša s človeka na človeka. Uspešen je lahko tudi prenos neposredno na nosno, očesno ali ustno sluznico.

Bolezen se zato širi eksponentno, izbruh pa je mogoče ustaviti le z osamitvijo okuženih in bolnih. Izbruhi ebole so navadno na odmaknjenih, a gosto poseljenih območjih, kjer imajo domačini posebne obredne navade, kadar jim umrejo svojci. Najobsežnejši izbruhi so bili prav posledica poslavljanja od okuženih umrlih in pokopavanja teh. To navado zadnja leta zaradi ebole ponekod opuščajo. Poleti so poročali že o desetem izbruhu ebole v Demokratični republiki Kongo. Uspešni ukrepi za zajezitev so znani, vendar je potrebo sodelovanje vseh vpletenih.

DR Kongo zaradi političnih in drugih razlogov le omejeno dopušča vstop medicinskemu osebju Združenih narodov in Svetovne zdravstvene organizacije na prizadeta območja; to razmere zelo poslabšuje. Stopnja smrtnosti je pri eboli najvišja med vsemi zoonozami; umre lahko celo 70 odstotkov okuženih. Pomembno je natančno spremljanje in prepoznavanje novih okuženih ter osamitev teh ljudi. Vsi drugi, ki bi morebiti lahko prišli v stik z okuženimi, se pri tokratnem izbruhu preventivno cepijo. Mehanizmi nastanka, širjenja in način zajezitve izbruha ali epidemije ebole so nam torej znani.