Sveti polotok gore Atos se steguje 50 kilometrov daleč v Egejsko morje, kot privesek, ki bi se rad odmaknil od posvetnega telesa severovzhodne Grčije. Že več kot tisoč let živi tu skupnost pravoslavnih menihov, ki se je hote umaknila od vsega, razen od boga.

Živijo zgolj za to, da bi se zlili v eno z Jezusom Kristusom. Njihova enklava – butajoči valovi, gosti kostanjevi gozdovi, pogled na 2033 metrov visoko goro Atos, včasih pokrito s snegom – je poosebljena osama.

Menihi, ki živijo na tem polotoku v enem izmed 20 samostanov, ducatu manjših skupnosti ali stotinah celic, so odmaknjeni celo drug od drugega in se večino časa posvečajo molitvi in samoti. S svojimi bujnimi bradami in črnimi kutami – s tem ponazarjajo svojo smrt za svet – se zdi, kot bi se umaknili v bizantinsko fresko, brezčasno bratovščino obredja, popolne preprostosti in nenehnega čaščenja boga, pa tudi nepopolnosti. Zavedajo se, kot se je izrazil neki starešina, da “smo celo na gori Atos samo ljudje, ki vsak dan hodimo po ostrini britve”.

Vsi so možje – zgolj in samo možje. Po okorelem pravilu je ženskam že od prvih dni prepovedano vstopiti na območje Svete gore – zahteva, ki se je porodila bolj iz šibkosti kakor iz prezira. Kot je dejal neki menih: “Če bi prihajale sem ženske, bi nas dve tretjini odšlo z  njimi in se poročilo.”

Menih pretrga vezi z materjo, a zato dobi drugo: sveto Mater božjo (ki jo je, tako pravi legenda, zaneslo iz smeri, ko je plula na Ciper, pa je prišla na goro Atos in blagoslovila tamkajšnje poganske prebivalce in ti so se potem spreobrnili). Tesne vezi splete s predstojnikom svojega samostana ali s starešino svoje celice, ki mu postane duhovni oče in mu, po besedah nekega meniha, “pomaga najti osebni stik s Kristusom”. Upokojitev ali smrt teh častitljivih mož je lahko za mlajše menihe težka. Nasprotno je lahko hud pretres tudi mladeničeva odločitev, da se vrne v svet. “Lani je eden odšel,” se spominja starešina. “Ni me vprašal za mnenje,” pristavlja, njegov glas pa izdaja očetovsko prizadetost, “zato je tudi prav, da je šel.”