Življenje z demenco

Ida”
ZELO DOBRO se spominjam dne pred štirimi leti, ko me Ida prvič ni več prepoznala. Koledar je naznanil poletje. Bilo je 25. junija. Zgodilo se je skoraj desetletje po tem, ko je bolezen začela načenjati njen vsakdanjik. Zdravniška diagnoza je potrdila demenco – počasno, a neustavljivo bolezen, ki je nato postopoma razžirala njen jaz. Ida je moja stara teta. Vse otroštvo sem s starši in sestro z njo živel v isti hiši. Večino popoldnevov sem prebil v njeni kuhinji. Prostor je bil ljubeče podrejen moji igri in legokockam, ki so zasedale vse njeno stanovanje, ona pa je s knjigo v rokah tiho spremljala moj zasanjani otroški svet.

Le kratek hip za tem, ko sem v Idini kuhinji osupel obsedel ob njenem vprašanju, “kdo sem”, sem odprl hladilnik, v katerem sem v najstniških letih hranil zaloge fotografskega filma, v njem našel zadnji Kodakov film Tri-X, ga vstavil v leico in začel fotografirati. Tako kot v prenekateri situaciji, v kakršne me zanese na poklicni poti, sem molk in čustva skril za objektivom fotoaparata. Le tako sem se znal spoprijeti z občutkom izgube osebe, ki mi je v življenju neizmerno veliko pomenila. Ko sem razvil film, je moj pogled seval skozenj. Na negativu ni bilo ničesar. Kot da bi nezavedno skušal vtisniti dan v praznino, sem vse fotografije popolnoma podosvetlil.

Vendar je bilo to zares nepomembno. Vse od tedaj spremljam Ido s fotoaparatom. Da se lahko sprijaznim s to hitro napredujočo boleznijo, ki ji je odvzela identiteto. In da sem lahko ob njej.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.