Med hrošči

Med hrošči
Izumrtje vrste je neopazno. Opazimo šele posledice. Ali bi ljudje lahko preusmerili lasten razvoj in obvarovali bitja, ki s planeta izginjajo zaradi nas?

Z letom 1950 se je končalo obdobje zemeljske zgodovine, imenovano holocen. V soju človekovih žarometov se je rodila nova doba, antropocen. Vpliv ljudi na življenje na Zemlji je zdaj že tolikšen, da ima in bo imel tudi v prihodnosti geološko zaznavne posledice, zato sta ameriški biolog Eugene F. Stoermer in nizozemski podnebni kemik Paul Jozef Crutzen novo dobo poimenovala antropocen. Kot skoraj vsako rojstvo nove geološke dobe tudi rojstvo antropocena spremlja nenadno zmanjšanje biotske pestrosti, ki mu tokrat pravimo biodiverzitetna kriza oziroma obdobje šestega množičnega izumiranja vrst.

Tega pa ni povzročil kak kozmični pojav kot nekoč, ampak povsem zemeljski, pravzaprav le ena vrsta, ki si je prisvojila svet in njegove vire, človek. Jasno je, da bo človek, ki se je kot vrsta razvil na podlagi zemeljske biotske raznovrstnosti, izginil takoj, ko se bo ta kritično zmanjšala. Prav zaradi tega je danes za našo družbo ključnega pomena, da ustavi zmanjševanje biotske raznovrstnosti in to prepozna kot največjo vrednoto človeštva. A kako? V več kot sto letih smo ljudje preizkusili že številne rešitve.

Med hrošči Bledi glivar Bolbelasmus unicornis
Zaradi intenzivnega kmetovanja so izginili nekateri travniški specialisti, med njimi bledi glivar. V naravi so ga v Sloveniji nazadnje opazovali pred več kot 100 leti, danes pa lahko tega rogatega hrošča pri nas občudujemo le še v muzejskih zbirkah.

Prva je bila osredotočiti se navelike karizmatične vrste in z varovanjem teh ohraniti planetarne ekosisteme, z zadostnim znanjem o njih pa pravočasno naravovarstveno ukrepati. V teh prizadevanjih je bila pozornost usmerjena predvsem na ptice in sesalce, s katerimi se ljudje pravzaprav ukvarjamo že vse od prazgodovine. Vendar se je zelo kmalu izkazalo, da veliko več drugih vrst izginja precej hitreje od kosmatincev in operjencev. Avstralska biologa Francisco Sánchez-Bayo in Kris A. G. Wyckhuys sta zapisala, da “se populacije skoraj polovice vrst žuželk naglo zmanjšujejo, tretjini pa danes že grozi izumrtje”.

Ljudje s kratkim zgodovinskim spominom se z žalostjo spominjamo izgubljenih ptic, kot je ameriški golob selec, in sesalcev, kot je tasmanski volk vrečar, a vendar je delež izumrlih vretenčarjev le nekaj manj kot dva odstotka, izumrlo pa je že 10 odstotkov žuželk. Izumrtja večine teh ljudje seveda še opazili nismo.
 
Skrb zbujajoča smer razvoja je v Evropi spodbudila razmišljanje, da je treba ohraniti tudi za ljudi manj opazen, a pomemben del naravnih ekosistemov. Zato je Evropska unija leta 1992 sprejela Habitatno direktivo, s katero je želela zavarovati evropske ekosisteme in vrste v omrežju najdragocenejših območij evropske narave, t. i. Naturi 2000. Na sezname direktive so bile uvrščene evropsko pomembne vrste, ki jih je treba zavarovati, od sesalcev in rib do žuželk in rastlin, na podlagi teh seznamov pa naj bi določili najpomembnejša območja varstva narave.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.