Ivana Kobilca

Kobilica

O njenem pomenu zelo zgovorno priča že to, da je njena podoba krasila tolarski bankovec druge najvišje vrednosti, nad njo je bil v tej razvrstitvi znamenitih Slovencev postavljen le nedotakljivi Ivan Cankar. Kobilčina slika Poletje je najbolj priljubljena umetnina iz stalne postavitve zbirke Narodne galerije, za nameček pa se je slikarke – po slovenskem prevodu avtobiografije njene prijateljice Rose Pfäffinger – prijel še žgečkljivi sloves boemke starega kova. V tem okviru je potekala nedavna velika umetničina retrospektiva, ki je njeno ustvarjalnost predstavila najobsežneje doslej.

O pomenu te “veličastno neprilagojene umetnice” (kot jo poimenujejo na nekem mestu v katalogu razstave v Narodni galeriji) za našo umetnost veliko povedo že suhoparna dejstva. Njena prva samostojna razstava, na realki v Ljubljani leta 1889, je bila hkrati prva samostojna razstava kateregakoli umetnika na Slovenskem, pred tem so prirejali le skupinske razstave in “razstave” v izložbah trgovin. Že dve leti pozneje je razstavljala na uglednem pariškem Salonu (tam je razstavljala trikrat), njegovi prireditelji, člani Société Nationale des Beaux Arts, pa so jo imenovali za pridruženo članico. Živela, se šolala, ustvarjala je v Münchnu, Parizu, na Dunaju, v Berlinu, slikala je tudi v Barbizonu, takratni meki za slikanje na prostem. Razstavljala je v Pragi, na Dunaju, v Münchnu, Luzernu, Baslu, Berlinu, Trstu, na Beneškem bienalu ... Leta 1900 je sodelovala na prvi večji skupinski razstavi vodilnih tukajšnjih umetnikov v organizaciji Slovenskega umetniškega društva, ob veliki skupinski razstavi v Budimpešti je cesar Franc Jožef predlagal odkup njenega avtoportreta, ker pa ta ni bil naprodaj, so odkupili drugo njeno delo.

Ivana Kobilca Kliknite na sliko za povečavo.

Slika Poletje je bila Kobilčina najuspešnejša, razstavljena je bila tudi na znamenitem pariškem Salonu, danes pa je najbolj priljubljena umetnina iz zbirke Narodne galerije. Fotografije iz istoimenske serije odlikuje spontanost, sodelovanje otrok pri nastajanju cvetne kite je videti povsem naravno.

Čas, v katerem je ustvarjala Ivana Kobilca, je bil ustvarjalkam precej manj naklonjen kot današnji. Bile so deležne odkritega podcenjevanja, njihovo mesto v družbi je ozko odmerjala prevladujoča patriarhalna miselnost. Konec koncev je bil to čas pred žensko volilno pravico in drugimi emancipatornimi pridobitvami, ki se nam danes zdijo samoumevne.

Tudi možnosti za šolanje umetnic so bile bistveno slabše kot tiste za izobraževanje njihovih kolegov. Umetniškega izražanja željnim dekletom so bile na voljo le šole za umetno obrt in nekatere zasebne šole, to pa je že v izhodišču zmanjševalo njihove možnosti za uveljavitev. Nadaljnje ovire so si na umetniški poti slikark sledile tako rekoč na vsakem koraku. Svoje je prispevala še do žensk zatiralska dvojna morala tistega časa, ki je prišla do izraza tudi pri danes komaj razumljivem spotikanju ob Kobilčino sliko z omenjene budimpeštanske razstave v nekem časopisu.

Za nameček je bila slikarka rojena v naše okolje, ki je bilo takrat na vseh področjih še precej bolj ozkogledo od razvitejših tujih, predvsem velikomestnih, ki so jo še posebej privlačila. K sreči je premogla zadosti samozavesti, odločnosti in trme, da se je iztrgala omejitvam domačega okolja, se odpravila svetu naproti in se tako vsaj deloma približala samouresničitvi. “Ne počutim se prestrašeno in majhno,” je zapisala v nekem pismu iz Berlina, in v skladu s tem se je tudi vedla.

Več si preberite v novembrski številki revije National Geographic Slovenija.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.