Plečnik in sveto

Plečnik
V Vatikanskih muzejih – znamenitih muzejih krščanstva in galerijah v mestu Vatikan – je bila letos poleti na ogled razstava Plečnik e il Sacro. Jože Plečnik, architetto e designer sloveno/Plečnik in sveto. Jože Plečnik, slovenski arhitekt in oblikovalec.

Pripravili so jo Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML) v sodelovanju z Veleposlaništvom RS pri Svetem sedežu in s podporo Ministrstva za kulturo RS, Nadškofije Ljubljana in Vatikanskih muzejev. Triintrideset izbranih kosov liturgičnega posodja, ki ga je oblikoval naš vsestranski mojster Jože Plečnik (1872–1957), je žarelo v samem središču Vatikanskih muzejev – v sobani ob vhodu v vatikansko galerijo Pinacoteca Vaticana, v kateri sicer hranijo dela svetovno znanih umetnikov. Plečnik je tako postal prvi slovenski umetnik, ki je bil z razstavo predstavljen v teh muzejih.

Po premierni predstavitvi se je razstava v celoti za kratek čas preselila v Mestni muzej Ljubljana, kjer je bila na ogled slovenski javnosti. Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen in ploden oblikovalec liturgičnih predmetov, čeprav je ta del njegovega sakralnega opusa morda manj znan. Oblikovanje sakralnih predmetov je v opusih sodobnih arhitektov in oblikovalcev nasploh precej izjemna tema in Plečnik je tu na svetovni ravni ustvaril nekaj enkratnega, po številu izdelkov in tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti.

Za pomoč pri izbiri razstavnih predmetov so se v MGML obrnili na umetnostnega zgodovinarja in velikega poznavalca Plečnikovega dela dr. Petra Krečiča. Kot soavtor (z avtorjem kataloga in založnikom Rokom Kvaternikom) je sodeloval že pri nastajanju strokovnih monografij Plečnikovi kelihi (1993) in Jože Plečnik, ciboriji, monštrance in zakramentariji (1997), ki veljata za najpopolnejši pregled tega dela Plečnikovega opusa. Iz njega so za razstavo v Vatikanskih muzejih izbrali po strokovni presoji najlepše primerke – kelihe, monštrance, ciborije, ostenzorij in zakramentarij.

Predmete so posodili številni skrbniki kulturne dediščine v slovenskih cerkvah in samostanih – dragocene posode so večinoma še vedno v rabi pri liturgičnih obredih – ter zasebni lastniki. Liturgični predmeti so Plečniku pomenili nujno dopolnitev sakralnega prostora, ki ga je vedno oblikoval celovito kot celostno umetnino, torej od arhitekturne zasnove do detajla kljuke na vratih. Treba je opozoriti tudi na njegovo misel o povezanosti z okoljem, v katerem je postavil posamezen sakralni objekt, pa naj gre za umestitev župnijske cerkve sv. Mihaela v vaško okolje Črne vasi na Barju, gradnjo predmestne cerkve sv. Frančiška Asiškega v tedaj pretežno delavskem okolju Ljubljane ali za zasnovo velikomestne cerkve sv. Srca Jezusovega v Pragi, Plečnikove največje cerkve, ki dominira nad celotno mestno četrtjo.

Arhitekt je izjemen opus ustvaril tudi z oblikovanjem interjerja in okrasnih predmetov, ne moremo pa spregledati niti njegovega ukvarjanja z grafičnim oblikovanjem in tipografijo, če se spomnimo samo na opremo knjig Architectura Perennis (1941) in Napori (1955).


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.