Čudežev ni

Čudežev ni

Dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med., je pobudnica ustanovitve in vodja Enote za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Postavili smo ji nekaj vprašanj, ki se nanašajo na prehrano bolnih in zdravih ljudi ter na različne “čudežne” diete, hranila in prehranske prakse.

Ljudje si navadno predstavljajo, da na delovnem mestu sestavljate jedilnike za rakave bolnike. Kaj pravzaprav delate?
Ne sestavljamo jedilnikov, to spada k administrativni dietetiki; jedilnike naj bi sestavljali v bolnišnici ali drugem zdravstvenem zavodu po navodilih kliničnih dietetikov za posamezne bolnike ali skupine bolnikov s podobnimi prehranskimi oz. presnovnimi diagno­zami. Zdravniki z znanjem iz klinične prehrane pri delu tesno sodelujemo s kliničnimi dietetiki in pri obvladovanju pacientovih bolezenskih težav poleg klasičnih zdravil uporabljamo tudi prehransko terapijo.Na ožje področje mojega dela spada zdravljenje bolnikov s prizadetostjo in odpovedjo prebavil. Pri številnih bolnikih, včasih pa tudi pri zdravih ljudeh, je prizadeto delovanje dela prebavil.

Prizadetost je lahko stalna ali prehod­na; tudi pri intenzivnem ukvarjanju s športom se utegnejo pojaviti resne zdravstvene težave. Zato je potrebna prilagoditev prehrane, v kateri zaradi specifičnih posameznikovih težav po­gosto ni več niti sledu tistega, kar sicer imenujemo “zdrava” prehrana. Za te ljudi moramo na podlagi kliničnega pregleda individualno načrtovati pre­hransko strategijo. Odpoved prebavil pa je zelo kompleksen medicinski problem, pri katerem je nujna individualno prilagojena parenteralna prehranska terapija (hranjenje mimo prebavil, z infuzijo). Pri dokončni odpovedi prebavil bolnike obravnavamo tako kot druge bolnike z odpovedjo organov in jih vodimo v sistemu parenteralne prehrane na domu.

Kateri so najpomembnejši strokovni izzivi klinične prehrane?
To so motnje prehranskega stanja, pred­vsem podhranjenost. Slabo prehransko stanje načenja presnovo, spodkopava zdravje in je veliko večja prehranska težava kot debelost. Debelost pa je pogosto združena ravno s podhranjenostjo, sarkopenijo (upadanje mišične mase in moči, op. p.) in krhkostjo, zato je zelo zahteven medicinski izziv, ki daleč presega prehransko terapijo in je pri njem nujna kompleksna obravnava, v katero je vključenih več strokovnjakov. Tako kot pri drugih motnjah prehranskega stanja moramo na primer tudi pri de­belosti razumeti, kaj do nje pripelje.

Le tako, vzročno, lahko to bolezensko stanje obvladujemo. Zato se v obravnavo motenj prehranskega stanja vključujejo tudi druge stroke, zlasti psihologi in strokovnjaki za gibalno terapijo. Ukvarjanje s klinično prehrano je razmeroma zahtevna stroka, pri kateri je poleg znanja iz medicine nujno dobro poznavanje biokemije, fiziologije in patofiziologi­je. Ob poplavi informacij iz različnih prehranskih strok mora strokovnjak s tega področja imeti tudi znanja, ki mu omogočajo kritično presojo podatkov z različnih raziskovalnih področij.Poseben izziv je komunikacija. Ker prehrana neposredno posega v bolniko­vo življenje, čustvovanje, razmišljanje, socialno sprejetost, je za obvladova­nje prehranskih težav premalo zgolj prepoznavanje teh. Velik in zahteven del klinične obravnave je pacientovo sprejemanje terapevtskih ukrepov.

Bol­niki pogosto zapadejo v spiralo podhranjenosti, ko so vedno bolj psihofizično prizadeti in prehranske terapije ne zmorejo izpeljati, tudi če bi to hoteli. So na primer preveč utrujeni, da bi šli v trgovino, ali celo tako oslabeli, da si hrane ne morejo pripraviti. Številni pa, ki so še razmeroma zdravi, želijo nekaj, kar ne obstaja, in jih strokovni nasveti, kako naj si uredijo osnovno prehrano, pravzaprav ne zanimajo. Želijo si “nekaj ekstra”, ker mislijo, da lahko preslepijo telo. Oboji so zato hitro žrtve populi­stičnega marketinga diet in dopolnil, ki s stroko klinične prehrane nimajo nič skupnega.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.